Obilna ponudba nafte, zmerna rast povpraševanja
To je posledično nenehno zaviralo oživitev gradbene dejavnosti. Stanovanjsko in poslovno gradbeništvo še naprej omejujejo strogi pogoji za pridobivanje kreditov, povečana negotovost in zmanjšan interes vlagateljev. Infrastruktura, javna dela in gradbeništvo pa še naprej predstavljajo ključni vir odpornosti. Naložbe v te segmente podpirajo štirje močni strukturni dejavniki, ki po vsem svetu preoblikujejo povpraševanje v gradbeništvu: dekarbonizacija, zlasti v Evropi, digitalizacija, predvsem v ZDA, gospodarsko ločevanje in prizadevanja za večjo industrijsko suverenost v glavnih gospodarstvih ter naraščajoči izdatki za obrambo. Skupaj te sile ohranjajo zaloge projektov, čeprav so tradicionalni ciklični gonilniki gradbeništva še naprej pod pritiskom.
Večja svetovna ponudba utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) preoblikuje trge s plinom
Za razliko od zim po letu 2022, ko je Evropa uspela dopolniti svoje zaloge plina na raven blizu 95–100 %, celina vstopa v zimo 2025–2026 z znatno nižjimi ravnmi: povprečno 83 % in 79 % v severozahodni Evropi. Kljub tem zgodovinsko nizkim zalogam so evropske cene plina ostale izjemno stabilne. To vztrajno (relativno) šibkost trga je mogoče pojasniti predvsem z glavnim dejavnikom, ki trenutno na novo opredeljuje svetovno ravnovesje na trgu plina: hitro povečanje svetovne ponudbe utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Zlasti obilje ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki je na voljo fleksibilno in v vse večjih količinah, samodejno zmanjšuje strateški pomen evropskih skladišč. Združene države se uveljavljajo kot dejansko skladiščno središče, ključni dobavitelj in cenovni merilni standard za svetovni trg s plinom, kar zmanjšuje občutljivost Evrope na raven lastnih zalog. Poleg Združenih držav se pričakuje, da se bodo zmogljivosti za utekočinjanje po vsem svetu znatno povečale, zlasti v Kanadi in Katarju.
V okoliščinah, ko naj bi evropsko povpraševanje (sezonsko prilagojeno) ostalo v glavnem stabilno, bo širitev svetovne ponudbe utekočinjenega zemeljskega plina pripomogla k stabilizaciji cen na borzi TTF. Te naj bi ostale precej pod vrhuncem iz leta 2022, ko so cene v povprečju presegle 120 EUR/MWh. Vendar se cene ne bodo vrnile na ravni iz let 2018–2019, ko so se gibale okoli 15–20 EUR/MWh. Ker se bo povprečna cena na borzi TTF leta 2026 ustalila na približno 28–30 EUR/MWh, bo to odražalo bolj umirjen trg, ki pa bo strukturno še vedno dražji kot pred energetsko krizo.
Povečanje svetovne ponudbe plina bo privedlo do umirjanja cen, vendar bo v Združenih državah Amerike prišlo do izjeme. Cena na Henry Hubu bi se lahko rahlo zvišala, hkrati pa ostala nižja od vseh drugih regionalnih cen. To relativno zvišanje je posledica nižjih ravni zalog, kar je neposredna posledica hitre širitve izvoza utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) iz ZDA, ki absorbira vse večji delež domače proizvodnje. V tem kontekstu se pričakuje, da se bo razlika med cenama TTF in Henry Hub v letu 2026 še naprej zmanjševala, potem ko bo konec leta 2025 dosegla najnižjo raven od energetske krize leta 2022. Kljub temu bodo Združene države ostale v ugodnem konkurenčnem položaju.
Zunaj Evrope in Združenih držav bo trg s plinom v letu 2026 še naprej prevladovala Azija, ki bo ostala glavni vir svetovnega povpraševanja. Poraba tam bo zmerno naraščala, predvsem zaradi Indije in jugovzhodne Azije, medtem ko bo rast na Kitajskem bolj umirjena. Zaradi obilja utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki je na voljo po vsem svetu, naj bi azijske cene (JKM) ostale na zmernih ravneh, precej pod napetostmi, ki so bile opazne leta 2022, čeprav bo azijska premija ostala zaradi konkurence med kupci za zagotovitev pošiljk.
Širitev obnovljivih virov energije bo poganjala sončna energija
Leta 2026 se bo močna širitev obnovljivih virov energije nadaljevala. Največjo rast bo zabeležila sončna energija, sledila pa ji bo vetrna energija. Medtem ko so obnovljivi viri energije leta 2024 predstavljali le 14,6 % mešanice primarnih virov energije, naj bi njihov delež v proizvodnji električne energije (32 %) do leta 2026 presegel delež premoga. Vendar bo ta porast poudaril vse večje izzive, povezane z vključevanjem obnovljivih virov energije v elektroenergetske sisteme.
Regionalne razlike bodo ostale izrazite. Azija bo ostala glavni gonilnik rasti, na čelu s Kitajsko – ki bo prispevala več kot polovico svetovnih novih zmogljivosti – in Indijo, kjer se širitev pospešuje. Evropa bo še naprej povečevala zmogljivosti, vendar bo njen napredek oviran zaradi ozkih grl v omrežju, upravnih zamud, visokih stroškov financiranja in težav pri vključevanju. V Združenih državah Amerike ostaja zagon močan zahvaljujoč Zakonu o zmanjšanju inflacije, vendar ga ogroža bolj negotovo regulativno okolje: morebitne spremembe nekaterih davčnih olajšav, strožje uvozne omejitve, težave, s katerimi se soočajo številni projekti vetrnih elektrarn na morju, ter strožji postopki pridobivanja dovoljenj na zveznih zemljiščih. V hitro rastočih gospodarstvih zunaj Azije bo rast ostala bolj neenakomerna, pogosto omejena z dostopom do financiranja in šibko elektroenergetsko infrastrukturo.
Nihanje ponudbe sončne in vetrne energije bo povečalo potrebo po prožnosti, shranjevanju in okrepitvi omrežja, medtem ko bo povečano število primerov prekomerne proizvodnje zahtevalo natančnejše upravljanje uravnoteženja in medomrežnih povezav. Hkrati bo elektrifikacija porabe – ogrevanje, promet, industrija – zahtevala ogromne naložbe v infrastrukturo. Prihodnost obnovljivih virov energije bo zato odvisna tako od sposobnosti integracije te proizvodnje kot od dodajanja novih zmogljivosti.
Tveganja, povezana z dobavnimi verigami, bodo ostala visoka. Kitajska prevladuje v proizvodnji sončnih modulov, vmesnih komponent in ključne opreme, pa tudi pri pridobivanju in predvsem pri predelavi redkih zemelj, ki so bistvene za vetrne turbine. Ta koncentracija izpostavlja sektor geopolitičnim in industrijskim ranljivostim.
Kljub močni rasti števila namestitev ostajajo marže proizvajalcev opreme pod pritiskom. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so se cene fotovoltaičnih sistemov na Kitajskem od leta 2023 znižale za več kot 60 %, kar je stisnilo marže na okoli 10 % in povzročilo skupne izgube v višini okoli 5 milijard USD od začetka leta 2024. Na področju vetrne energije so proizvajalci zunaj Kitajske lani prav tako zabeležili izgube v višini približno 1,2 milijarde USD, kar odraža okolje z visokimi stroški in vztrajne napetosti v dobavni verigi.
Energija
