Svetovna trgovina: kljub nenadni prekinitvi imajo globalne dobavne verige še vedno lahko svetlo prihodnost
Začetek leta 2020 je zaznamovala nenadna prekinitev svetovne trgovine, ki jo je ovirala svetovna recesija in naraščajoča negotovost.
Pričakuje se, da bo svetovna recesija sovpadla z močnim padcem mednarodne trgovine v letošnjem letu, zlasti ker je mednarodna trgovina v času krize padla bolj kot BDP. Vendar je obseg te prekomerne reakcije težko izmeriti. Svetovna trgovinska organizacija (STO) napoveduje 13-32-odstotno upadanje svetovne trgovine. Ta ocena kaže, da bi vse regije utrpele dvomestno zmanjšanje obsega svoje trgovine. Po napovednem modelu Coface - ki uporablja cene nafte, poslovno zaupanje v ameriški proizvodni sektor, južnokorejski izvoz in »Baltic Dry Index« kot pojasnjevalne spremenljivke globalne trgovine - se pričakuje, da se bo svetovna trgovina v tretjem četrtletju 2020 zmanjšala za 7% v primerjavi s preteklim letom. Vendar bi bil lahko rezultat bistveno slabši, saj običajna korelacija, merjena z linearnimi modeli, v kriznih časih ne deluje dobro. V obdobjih negativnih gospodarskih razmer je močno povečanje negotovosti eden od razlogov za prekomerno reakcijo trgovine na BDP - danes pa je ta pretirana reakcija ves čas zelo prisotna.
Tudi nov protekcionizem, usmerjen na dobavo hrane in kritičnih zdravstvenih zalog vpliva na svetovno trgovino
Protekcionizem je še en oteževalni dejavnik. Od začetka svetovne zdravstvene krize se zdi, da se je trgovinski protekcionizem osredotočil na zagotavljanje oskrbe držav s hrano in osnovnimi medicinskimi proizvodi. Z 22. aprilom 2020 se je 56% trgovinskih ukrepov, ki jih je registriral Global Trade Alert (193), nanašalo na zgoraj navedeni cilj. Večina ukrepov (110) se je nanašala tudi na prepoved izvoza mask in druge zaščitne opreme, respiratorjev in kemikalij, potrebnih za proizvodnjo različnih zdravil.
V tem obdobju uvozniki poskušajo omogočiti vnos medicinskih izdelkov, izvozniki pa njihov izvoz otežujejo. V tem kontekstu je svojevrsten primer Kitajske: čeprav se je njihov izvoz medicinske opreme februarja 2020 zmanjšal za 15%, je sredi lokalne zdravstvene krize njihov prevladujoči tržni delež (55,3%) svetovnega izvoza mask pomenil, da je sodelovanje Kitajske bistvenega pomena pri oskrbi sveta. Kitajska dnevna proizvodnja je poskočila na 116 milijonov mask, kar je 12-krat več, kot jih je proizvedla pred epidemijo.
Kriza je povzročila tudi povečan protekcionizem v agroživilskem sektorju. Valovi paničnih nakupov, ki jih je sprožila splošna karantena, niso bili omejeni zgolj na gospodinjstva: nekatere ranljive države si prizadevajo, da bi nakopičile žito in s tem zagotovile neprekinjeno nacionalno preskrbo s hrano. Danes je tretjina oskrbe s pšenico na trgu pod previdnostnimi omejevalnimi ukrepi velikih izvoznikov z Rusijo na čelu. Na tej stopnji so prepovedi izvoza večinoma povzročile preusmeritev povpraševanja v evropske države, kot je Francija, namesto pomanjkanja ponudbe.
Poleg pšenice je v teh izjemnih razmerah izredno iskana dobrina tudi riž. V Indiji, glavnem svetovnem izvozniku riža, dobave ni več mogoče zagotoviti: ukrepi zapiranja so prekinili domače dobavne verige, zmanjšali razpoložljivost delovne sile in otežili dostop do izvoznih pristanišč. Čeprav ima Tajska, glavni indijski konkurent, veliko zalog riža, njegov izvoz ovirajo ukrepi zapiranja v Kambodži, ki vplivajo na sektor prepotrebnih sezonskih delavcev. Posledično je cena riža konec marca dosegla sedemletno najvišjo vrednost.
Edina dobra novica je, da je nadzor meje, ki je bil izveden v času zapiralnih ukrepov, imel omejen vpliv na trgovino. Zdaj jih postopoma olajšujejo v Evropi, da bi oživili turistično industrijo.
Ščitenje proizvodnje iz tujih zalog se zdi kot nemogoč izziv
Dolgoročno so pozivi k premestitvi proizvodnih faz v isto državo še eno dodatno tveganje za svetovno trgovino. Na prvi stopnji krize na Kitajskem so podjetja po vsem svetu spoznala, kako so njihove dobavne verige izpostavljene in se sedaj ozirajo k povečanju odpornosti dobavnih verig na tuje oskrbovalce. To bi se lahko zgodilo na dva načina: popolna selitev proizvodnje na domači trg ali močna globalna strategija diverzifikacije dobaviteljev.
V trenutnih okoliščinah zamisel o popolni selitvi proizvodnih procesov na domači ali regionalni ravni izpostavlja vprašanja naraščanja proizvodnih stroškov in pomanjkanja domačega znanja. Kljub temu bi bili morebitni novi lokalizirani proizvodni procesi še vedno odvisni od preskrbe s surovinami, ki je ni mogoče preseliti.
Odpornost dobavnih verig bo zahtevala tudi zmanjšanje izpostavljenosti za posamezne države z diverzifikacijo dobaviteljev. Na prvi pogled se zdi, da je mogoče najti alternative največji državi dobaviteljici Kitajski v večini sektorjev. Ker pa so glavni proizvajalci surovin v industriji močno povezani, odvisnost od Kitajske ne bo korenito izginila, tudi če je oskrba z drugimi sredstvi v sektorju bolj raznolika.
To pomeni, da imajo globalne verige še vedno svetlo prihodnost.
Za prenos publikacije kliknite sliko
