Vzdržnost dolga v Afriki znova v središču pozornosti

Zaporedna šoka, povezana s pandemijo covida in vojno v Ukrajini, sta nedvomno negativno vplivala na afriška gospodarstva. Razkrila sta velike strukturne pomanjkljivosti in njihov nastanek ter jih celo poslabšala. Glavni značilnosti sta prezadolženost in neustrezna prehranska varnost, vključno z gospodarskimi, političnimi in družbenimi posledicami, ki jih prinašata.
 
Med pandemijo se je rast afriškega gospodarstva zmanjšala zaradi strmega padca cen surovin in nakazil izseljencev ter propada turizma. K recesiji so v veliki meri prispevale ovire za mobilnost oseb in blaga ter neorganizirani prometni sistemi.
 
Te težave so učinki vojne v Ukrajini še okrepili: težave pri oskrbi z žiti, nafto in gnojili so skupaj s strmo naraščajočimi cenami goriv škodovale finančnemu položaju afriških držav, zlasti ob globalnem zaostrovanju denarne politike in dvigu vrednosti ameriškega dolarja. Pritiski na surovine so sprožili tudi inflacijo, ki je precej prispevala k vse bolj neustrezni prehranski varnosti ter povzročila socialne in politične nemire.

Zmanjšan proračun in zunanje razmere po celini

Nekatera najmočnejša gospodarstva celine so oslabela z vidika fiskalnega in zunanjega računa, kar je poudarilo pomanjkljivosti v njihovih modelih rasti. Odvisnost od uvoza (hrane, energije, vmesnih proizvodov in opreme), zanašanje na izdatno in poceni financiranje ter nizki davčni prihodki so močno prispevali k tem težavam. Egipt, Etiopija, Kenija in celo Gana - primeri dinamičnih afriških gospodarstev v zadnjem desetletju - se zdaj spopadajo z gospodarsko krizo, ki jo je mogoče v veliki meri pripisati njihovemu šibkemu saldu fiskalnega in zunanjega računa.
 
Zaradi vojne v Ukrajini se je močno poslabšal saldo tekočega računa večine afriških gospodarstev, zlasti tistih, ki so močno odvisna od uvoza blaga. Naraščanje cen nafte in osnovnih kmetijskih proizvodov je poslabšalo njihove pogoje menjave. Stroški uvoza so se povečali tudi zaradi padca vrednosti številnih afriških valut. Ta padec je v kombinaciji z naraščajočimi obrestnimi merami povečal breme odplačevanja zunanjega dolga, zlasti v dolarjih. Le peščica držav, ki pridobivajo surovine (Angola, Južna Afrika, Alžirija, Bocvana itd.), se je odrezala nekoliko bolje, zahvaljujoč visokim cenam, ki so pomagale ublažiti vpliv različnih pretresov.

Vse več primerov prezadolženosti

Število primerov nevzdržnega dolga oziroma tveganje prezadolženosti sta narasli po vsej celini, na katero odpade več kot polovica vseh primerov na svetu. Kriza je poudarila šibka proračunska sredstva celine, zaradi katerih so države prisiljene porabo financirati z zadolževanjem, kar povečuje tveganje prezadolženosti. Leta 2020 so davčni prihodki 31 največjih afriških gospodarstev v povprečju predstavljali 16 % BDP, kar je precej pod povprečjem držav OECD (33,5 %) ali držav Latinske Amerike (21,9 %). Hkrati so bili proračunski prihodki omejeni kot posledica krčenja dejavnosti zaradi krize, medtem ko so morale afriške vlade izvajati podporne ukrepe, ki so močno bremenili njihove račune (subvencije, davčne olajšave).
 
Poleg povečanja zadolženosti se je povečal tudi strošek dolga, v okviru boja proti inflaciji pa so se zvišale obrestne mere. Večje odplačevanje zunanjega javnega dolga sledi trendu v zadnjem desetletju, povezanem z naraščajočim deležem zasebnih upnikov, ki se je med letoma 2009 in 2019 v podsaharski Afriki povečal z 29 % na 43 %. Obseg izdaj afriških držav se je vztrajno povečeval na mednarodnih kapitalskih trgih, kjer so obrestne mere precej višje od tistih, ki jih zaračunavajo večstranske organizacije posojilodajalcev ali dvostranski uradni partnerji.
 
Skladno s tem je kopičenje dražjega dolga v zahtevnem gospodarskem okolju povzročilo več primerov prezadolženosti in sprožilo znižanje številnih bonitetnih ocen državnega dolga, saj nekatere vlade dolga niso odplačevale. Tretjina od 36 afriških držav, zajetih v študiji vzdržnosti dolga, ki jo je izvedel MDS, je bila že pred pandemijo prezadolžena ali izpostavljena tveganju prezadolženosti, navedena zaporedna šoka pa sta povzročila, da se je ta delež povečal na 100 %.

Gospodarske tegobe povečujejo družbene, politične in varnostne težave

Rast številnih gospodarstev na afriški celini se je in se bo še naprej izrazito upočasnjevala.
 
Na primer, stopnja rasti Egipta za proračunsko leto 2021-2022, ki se je po ocenah povečala za 6,6 % glede na leto prej, naj bi se v proračunskem letu 2022-2023 upočasnila na 3,5 %, v letih 2023-2024 pa naj bi dosegla le 4,0 %, kar je manj kot pred pandemijo.
 
Gospodarska rast v Afriki, ki je leta 2022 znašala skupno 3,9 %, bi lahko leta 2023 dosegla le 3,5 %, ob tem pa je treba upoštevati letno stopnjo demografske rasti 2,6 % v tem obdobju. Vrzel torej pušča malo prostora za razvoj na celini, ki se je med letoma 2019 in 2020 skrčil.
 
Zaostrovanje gospodarske politike lahko skupaj z inflacijskim šokom sproži socialne nemire. Od leta 2020 je prišlo do mnogih socialnih nemirov, med drugim v Liberiji, Tuniziji, Maroku, Senegalu, Južni Afriki in Keniji. Nezadovoljstvo podžiga politične preobrate v obliki državnih udarov, kot se je zgodilo v Gvineji, na Maliju, v Burkini Faso in Sudanu. To zagotavlja plodna tla ne le za džihadistične akcije v Sahelu, Afriškem rogu in Zahodni Afriki, temveč tudi za upore v državah, kot so Kamerun, Srednjeafriška republika, Demokratična republika Kongo in Etiopija, ter za kriminal, zlasti v Nigeriji, ki širše vpliva na celino.
 
Prenesi publikacijo