Zaporedni pretresi, povezani s pandemijo covida in vojno v Ukrajini, so očitno negativno vplivali na afriška gospodarstva. Razkrili in povzročili so velike strukturne pomanjkljivosti ter jih celo poslabšali. Glavni značilnosti sta prezadolženost in nezanesljiva preskrba s hrano, ki imata gospodarske, politične in družbene posledice.
Med pandemijo se je rast v Afriki zmanjšala zaradi strmega padca cen primarnih proizvodov in nakazil izseljencev ter močnega upada turizma. K recesiji so v veliki meri prispevale ovire za mobilnost oseb in blaga ter neurejenost transportnih sistemov.
Te težave so se še povečale zaradi vojne v Ukrajini: motnje v dobavi žit, nafte in gnojil ter skokovito naraščajoče cene goriv so poslabšale finančni položaj afriških držav, zlasti ob zaostrovanju denarne politike na svetovni ravni in rasti vrednosti ameriškega dolarja. Pritiski v zvezi s surovinami so povzročili tudi povečanje inflacije, ki je v veliki meri prispevala k vse večji negotovosti preskrbe s hrano ter sprožila družbene in politične nemire.
Oslabljen proračun in zunanje razmere na celini
Stanje fiskalnih in zunanjih računov nekaterih večjih gospodarstev na celini se je poslabšalo, kar kaže na pomanjkljivosti njihovih modelov rasti. K težavam so precej prispevali odvisnost od uvoza (hrane, energije, polizdelkov in opreme), zanašanje na izdatno in poceni financiranje ter nizki fiskalni prihodki. Egipt, Etiopija, Kenija in celo Gana – vsi primeri afriške dinamike v zadnjem desetletju – se zdaj spopadajo z gospodarskimi krizami, ki jih je mogoče v veliki meri pripisati njihovim šibkim saldom fiskalnih in zunanjih računov.
Posledice vojne v Ukrajini so sprožile veliko zmanjšanje saldov tekočih računov večine afriških gospodarstev, zlasti tistih, ki so močno odvisna od uvoza surovin. Naraščajoče cene nafte in osnovnih kmetijskih proizvodov so poslabšale njihove pogoje trgovanja. Stroški uvoza so porasli tudi zaradi depreciacije številnih afriških valut. Ta depreciacija je skupaj z naraščajočimi obrestnimi merami povečala breme odplačevanja zunanjih dolgov, zlasti tistih, denominiranih v dolarjih. Le peščica držav, ki pridobivajo surovine (Angola, Južna Afrika, Alžirija, Bocvana itd.), se je odrezala razmeroma bolje, saj so jim visoke cene pomagale ublažiti vpliv različnih šokov.
Vse več primerov prezadolženosti
Število primerov nevzdržnega dolga ali večjega tveganja prezadolženosti se je na tej celini, na katero odpade več kot polovica vseh svetovnih primerov, povečalo. Kriza je poudarila šibke fiskalne vire celine, zaradi katerih so se države prisiljene zadolževati, da lahko financirajo porabo, kar povečuje tveganje prezadolženosti. Davčni prihodki so leta 2020 v 31 največjih afriških gospodarstvih v povprečju predstavljali 16 % BDP, kar je precej pod povprečjem držav OECD (33,5 %) in latinskoameriških držav (21,9 %). Hkrati so bili proračunski prihodki omejeni, ker so se dejavnosti zaradi kriz skrčile, afriške vlade pa so morale uporabiti podporne ukrepe, ki so močno obremenili njihove račune (subvencije, davčne olajšave).
Poleg zadolženosti so se povečali tudi stroški dolga, saj so obrestne mere v okviru boja proti inflaciji porasle. Povečanje servisiranja zunanjega javnega dolga sledi trendu zadnjega desetletja, povezanemu s porastom deleža zasebnih upnikov, ki se je med letoma 2009 in 2019 v podsaharski Afriki povečal z 29 % na 43 %. Obseg izdaj afriških držav se je stalno povečeval na mednarodnih kapitalskih trgih, kjer so obrestne mere precej višje od tistih, ki jih zaračunavajo večstranske posojilne organizacije ali uradni dvostranski partnerji.
Skladno s tem je kopičenje dražjega dolga v zahtevnem gospodarskem okolju privedlo do več primerov prezadolženosti in sprožilo znižanje številnih bonitetnih ocen državnega dolga, pri čemer so nekatere vlade zamujale z odplačevanjem dolga. Medtem ko je tretjina od 36 afriških držav, zajetih v študiji MDS o vzdržnosti dolga, že pred pandemijo veljala za prezadolžene ali jim je prezadolženost grozila, se je zaradi dveh zaporednih šokov ta odstotek povečal na 100 %.
Gospodarske težave se povečujejo zaradi družbenih in političnih težav ter težav v zvezi z varnostjo
Mnoga gospodarstva na celini so doživela in bodo še naprej doživljala izrazito upočasnitev gospodarske rasti.
Na primer, stopnja rasti za proračunsko leto 2021–2022 v Egiptu, ki je bila ocenjena na 6,6 % na letni ravni, naj bi se v proračunskem letu 2022–2023 upočasnila na 3,5 %, v obdobju 2023–2024 pa naj bi se povečala na vsega 4,0 %, kar je manj kot pred pandemijo.
Gledano v celoti je gospodarska rast v Afriki leta 2022 znašala 3,9 %, leta 2023 pa bi lahko dosegla le 3,5 %, pri čemer je treba upoštevati 2,6-odstotno letno stopnjo demografske rasti v tem obdobju. Ta vrzel torej pušča malo manevrskega prostora za razvoj na celini, ki se je med letoma 2019 in 2020 umiril.
Poleg inflacijskega šoka lahko zaostrovanje gospodarske politike sproži tudi družbene nemire. Številni takšni primeri so bili od leta 2020 med drugim opaženi v Liberiji, Tuniziji, Maroku, Senegalu, Južni Afriki in Keniji. Nezadovoljstvo podpihuje politične pretrese v obliki državnih udarov, kot se je zgodilo v Gvineji, Maliju, Burkini Faso in Sudanu. To so plodna tla ne le za džihadistično delovanje v Sahelu, na Afriškem rogu in v Zahodni Afriki, temveč tudi za upore v državah, kot so Kamerun, Srednjeafriška republika, Demokratična republika Kongo in Etiopija, pa tudi za kriminal, zlasti v Nigeriji, ki je širše prisoten na celini.