Christiane von Berg, ekonomistka, ki pokriva Severno Evropo, je z nami delila napoved za Nizozemsko za leto 2023.
V ekonometriji poznamo pri napovedovanju prihodnosti veliko pristopov, kadar nimamo nobenih novih dokazov. Ena možnost je, da se bo gospodarstvo vrnilo k dolgoročnemu povprečju (kar se ujema z vodilom: »Tako smo vedno počeli«), druga pa, da se bo bližnja preteklost preprosto ponovila. Če za 20. leta 21. stoletja uporabimo zadnji scenarij, nas čaka še eno leto tveganj in slabih novic, pa tudi nepričakovanih preobratov. Če torej upoštevamo navedeno, se bomo držali nove tradicije 20. let tega stoletja, da so napovedi precej nesmiselne, saj se verjetno ne bodo uresničile, in se raje posvetili nekaterim možnostim razvoja gospodarstva v letu 2023.
Gospodarska zima v obdobju 2022–2023: plešimo, dokler je glasba
Če obstaja gospodarstvo, ki me je lani pozitivno presenetilo, je to nizozemsko. Iskreno, kdo bi si mislil, da se bo Nizozemska kljub res siloviti rasti inflacije tako dobro držala? No, izhodišče je bilo jasno. Kdor je imel z dobavitelji sklenjene pogodbe o dobavi plina s spremenljivo ceno, je zadnjo pomlad potegnil kratko. Zato se je moje znano »nemško« mnenje glasilo: »Joj, zdaj bo morala Nizozemska za čim daljše ohranjanje običajne potrošnje uporabiti ves denar.« Navsezadnje je potrošniško zaupanje strmo upadlo, poleg tega se je zvrstilo več negativnih rekordov.
NATO PA je prišlo do objave BDP za drugo četrtletje leta 2022 in kljub temu, da je bila stopnja inflacije na Nizozemskem najvišja v Zahodni Evropi, je nizozemsko gospodarstvo raslo hitreje kot gospodarstva drugih držav v regiji. Kaj se je zgodilo? Namesto črnogledosti kot pri nemških sosedih se je geslo tega časa verjetno glasilo: »Zdaj še bolj kot kdaj prej«. Poleg globalne trgovine, ki je po sprostitvi ukrepov zaradi covida znova dobila zagon, so bile zasebna potrošnja in naložbe glavni dejavniki močne rasti. Čeprav je bilo kupljenega manj blaga, so se organizirale svatbe in obletnice, potekale so zabave, ljudje so tudi potovali. Kot mi je enkrat povedal nizozemski prijatelj – prebivalcev je 17 milijonov, vendar jih je zelo malo doma. Če smo pošteni, je to popolnoma normalen odziv. Kdo ve, kaj nas čaka v prihodnosti. Pri izbiranju med pandemijo, vojno in pomanjkanjem plina sem se tudi sama raje odločila za dopust. V nadaljevanju leta je gospodarska dejavnost nekoliko upadla, kar pa je bilo tudi posledica rasti, ki se je zgodila pomladi. Nihče ne more dolgo obdržati te ravni (zabave).
Ali bo tako ostalo? To je verjetno vprašanje leta. Odvisno je od tega, koliko virov je še v gospodarstvu. Inflacija namreč zavira zasebno potrošnjo, številni ljudje pa si ne morejo več privoščiti običajnih nakupov.
Vendar ne poznamo števila teh ljudi ali njihove potencialne kupne moči v razmerju do skupine potrošnikov, ki lahko še vedno veliko troši in pri kateri je glede na prihranke v preteklih letih še veliko manevrskega prostora. Ker v obdobju pomanjkanja družba pogovorov o velikih božičnih darilih ne sprejema ravno najbolje, komentarji teh skupin ljudi (med katere, priznam, prištevam tudi sebe) ne bodo prišli v javnost. Zato je potencial za potrošnjo zelo nejasen, zlasti ko gre za storitve, ki jih ljudje v zadnjih letih niso uporabljali. Če pogledam podatke o rezervacijah v avstrijskih smučarskih središčih, se zdi, da so Nizozemci vsekakor močno prisotni. V vsakem primeru se znova pripravljam na val rumenih registrskih tablic na nemških avtocestah. Tudi podjetja bi lahko razkrila svoje naložbene odločitve, da lahko njihovo financiranje dokončajo še po sprejemljivih obrestnih merah. Navsezadnje je ECB še vedno v fazi dvigovanja obrestnih mer. Kljub temu bi veljalo domnevati tudi, da se nepričakovano dinamični ekonomski podatki ne morejo nadaljevati v nedogled in da bo v zimskih mesecih prišlo do (čeprav manj drastičnega) ohlajanja gospodarstva, ki se bo raztegnilo v pomlad. Vse to pa je odvisno od gibanja cen energije. Do neprijetnega prebujanja v Zahodni Evropi in torej tudi na Nizozemskem bi verjetneje lahko prišlo naslednjo jesen, ko bo treba skladišča plina napolniti brez pomoči Rusije, čemur bo znova sledilo potegovanje za vire, katerih ponudba pa bo tokrat manjša.
Običajna norost: inflacija, pomanjkanje usposobljenih delavcev, težave z oskrbnimi verigami
Presenetljivo je, kako se ljudje navadijo na tveganja, ki bi jim v preteklosti kratila spanec. Vendar so stvari v 20. letih 21. stoletja postale dejansko take. Ljudje se naučijo živeti z visoko inflacijo. Poleg nihanj, ki jih povzročajo cene energije, naj bi se potrošniške cene, kot trenutno kaže, v naslednjem letu zviševale, vendar precej počasneje, saj država z ukrepi, kot je omejevanje cen energije, blaži nekatere dvige cen. Matematično gledano bo to povzročilo upad stopnje inflacije, ker se ta vedno primerja z dvigom cen v prejšnjem letu. Kljub temu se bodo prihodnjo jesen in zimo stvari verjetno zapletle. Če mislite, da je Nemčija letos že polovila vse razpoložljive zaloge, se raje dobro pripravite na naslednjo jesen. To bo po drugi strani podprlo inflacijo. Potrebovali bomo nekaj časa, da se ti tehtnici uravnata.
Vse poganja upokojevanje babyboom generacije. Skupaj z njo se upokojujejo tudi številni izkušeni, marljivi in varčni ljudje, preostala veliko manjša delovna sila pa ima zdaj večjo tržno moč. To pomeni, da je veliko verjetneje, da se bodo zahteve po višjih plačah in/ali krajšem delovniku in drugih ugodnostih uresničile (pri čemer za to ni mogoče kriviti mlajših generacij, ki so odrasle ob številnih krizah in negotovosti). Tako bodo višje cene še kar nekaj časa vztrajale. Če se bodo poleg tega nadaljevale obstoječe težave z oskrbnimi verigami, nas čakajo res težavne razmere. Se pa pri tem kaže vsaj neko olajšanje. Zaradi počasnega gospodarskega upočasnjevanja v Evropi globalno povpraševanje upada, hkrati pa Kitajska v vsaj nekem obsegu sprošča svojo politiko ničelnega covida.
Država in centralne banke: dva načina lotevanja inflacije
Država je v zadnjih letih nenehno aktivna. Vodilo se glasi: »Po krizi je pred krizo«. Si je pa g. Rutte vzel kar veliko časa. Medtem ko so države po vsej Evropi sprejele vrsto ukrepov, smo na Nizozemskem videli zgolj skomig z rameni, čeprav je inflacija rasla veliko hitreje kot drugje. Zato ima odpornost nizozemskega gospodarstva tudi negativno stran. Nato pa je septembra prišlo do kar obsežnega ukrepanja s klasičnimi najboljšimi evropskimi ukrepi v zvezi z energijo, kot so omejitev cen energije, znižanje davkov ali tudi zvišanja minimalne plače. Državna pomoč je tako v 20. letih tega stoletja še naprej pomemben steber gospodarstva. To je pri trenutni ravni zadolženosti še vedno vzdržna strategija. Vendar bo težko, če bodo naslednja leta še naprej leta krize. Navsezadnje se vsa Evropa zanaša na proračunsko disciplino severnih Evropejcev. Iskreno povedano, če maastrichtsko merilo 3-odstotnega javnega deficita leta 2023 znova ne bo izpolnjeno, bo to sicer razumljivo, vendar ne bo šlo ravno v prid ugledu skupine štirih varčnih držav. Tu pa je še Groningen. Želi kdo staviti, kdaj se bo zares končalo? Ne bom verjela, dokler plinska pipa ne bo dokončno zaprta.
Tudi ECB ima polne roke dela. Čeprav je v zadnjih 15 letih delovala ekspanzionistično, je morala najprej upočasniti aktivnosti na monetarnem področju, jih nato omejiti in na koncu preiti v njihovo zmanjševanje, vse to pa se je praktično dogajalo zelo hitro. V zgodovini ECB še nikoli niso bili storjeni tako veliki koraki na področju obrestnih mer. Kljub temu bi bilo zmotno predvidevati, da želi centralna banka z dviganjem obrestnih mer zaradi znižanja inflacije namerno upočasniti trenutno gospodarstvo evroobmočja. Očitno je tudi to posledica, vendar se pri ECB zavedajo, da izjemno visoke inflacije ne poganja velika gospodarska moč, temveč zunanje okoliščine. ECB zagotovo ni osredotočena na to, da bi na finančnih trgih zapravila svoj ugled za to, da bi dolgoročna inflacijska pričakovanja ohranila pri ciljnih 2 %. To skupaj s padcem evra v primerjavi z ameriškim dolarjem (kar je dejansko inflacijski uvoz) pa je tisto, kar poganja varuhe monetarne politike v Frankfurtu. Leta 2023 naj bi se igra v nekoliko oslabljeni obliki nadaljevala, kar pa bo odvisno od dejanskega gospodarskega dogajanja, inflacije in gibanja obrestnih mer na finančnih trgih za prezadolžene države evroobmočja. Nihče ni rekel, da bo stvar preprosta.
Insolventnost podjetij: mnogo hrupa za … malo
Leta 2022 se je zgodba o paradoksu v zvezi z insolventnostjo, vsaj na začetku, nadaljevala. Paradoks se nanaša na gospodarske razmere, ki so kljub temu, da bi v resnici morale pripeljati do večjega števila postopkov zaradi insolventnosti podjetij, dejansko povzročile manj stečajev. Z začetkom vojne, ko so cene začele strmo naraščati (tj. od marca 2022), so se začele pojavljati zgodbe, da bo tokrat res prišlo do vala postopkov zaradi insolventnosti. Trezen pogled na zadevo vsaj za to leto kaže, da je za Nizozemsko mogoče potrditi počasno normalizacijo. Do vključno julija je bilo število postopkov zaradi insolventnosti podjetij (brez upoštevanja samostojnih podjetnikov) še vedno na zelo nizki ravni iz leta 2021, od avgusta pa se je začelo nekoliko povečevati. Tako se je do vključno novembra število postopkov zaradi insolventnosti na medletni ravni povečalo za 17 %. Temu bi težko rekli val. Dejansko to ni niti normalizacija, ker je bilo število postopkov zaradi insolventnosti v primerjavi z enakim obdobjem leta 2020 oziroma 2019, ko so bile, zgodovinsko gledano, številke prav tako zelo nizke, za 36 % oziroma 44 % nižje. Vendar je število postopkov zaradi insolventnosti ena stvar, druga pa je škoda, ki jih ti povzročijo. V Nemčiji je bilo na primer število postopkov zaradi insolventnosti leta 2020 in 2021 prav tako zelo nizko. Vendar pa je bila škoda, ki so jo ti postopki povzročili, tako visoka, kot je bila nazadnje leta 2009. Po drugi strani je na Nizozemskem škoda še vedno obvladljiva. Tudi tu postaja normalizacija očitna. Tako se je število delovnih mest, ki so jih prizadeli postopki zaradi insolventnosti, v prvih treh četrtletjih 2022 v primerjavi z enakim obdobjem v prejšnjem letu povečalo za 44 %. Vendar pa je v primerjavi z letom 2020 oziroma 2019 to število za 56 % oziroma 65 % nižje. Tako paradoks ostaja.
Če povzamem: lahko bi rekli, da so časi negotovi kot v preteklosti. Kdo ve, ali se bo vojna v Ukrajini stopnjevala oziroma ali bo morda zaradi pomanjkanja virov verjetneje prišlo do pogajanj? Poleg tega nas lahko preseneti covid z novo agresivnejšo različico ali Kitajska z invazijo na Tajvan. Ne glede na vse je jasno, da nizozemskega gospodarstva ne smemo nikoli prehitro odpisati, saj je odpornejše, kot si mnogi mislijo. Ali če povem z besedami »pesnika« Lennyja Kravitza: It ain't over 'til it's over!
