Ponovno odprtje Kitajske prinaša tveganja in priložnosti – nova epizoda podkasta

Kitajska je po zaprtosti gospodarstva brez primere pred kratkim ponovno odprla svoja vrata.

Država, ki jo je preoblikovala zahtevna zdravstvena kriza, doživlja številne spremembe, tako politične in družbene kot gospodarske. Čeprav ostaja dežela priložnosti za podjetja, se nekatera ravnovesja zdijo nestabilna: trgovinska vojna z ZDA, povečane napetosti s Tajvanom, zbližanje z Rusijo in zapleteni odnosi z drugimi zahodnimi silami. Ali je drugo največje gospodarstvo na svetu za podjetja še vedno tako nepogrešljivo kot nekoč?

Strokovnjaka iz družbe Coface razkrivata tveganja in priložnosti, ki jih ta država prinaša podjetjem, v luči burnih trenutnih dogodkov. Bernard Aw je glavni ekonomist za azijsko-pacifiško regijo, Raphaël Rousselot pa je glavni direktor za prevzem tveganj v zavarovanje za azijsko-pacifiško regijo.

Nimate časa za branje? Poslušajte celotno epizodo podkasta Trade Talk na svoji priljubljeni platformi ali na našem spletnem mestu.

 

Bernard, ali lahko opišete trenutne gospodarske razmere na Kitajskem?

Kitajsko gospodarstvo si ni moglo v celoti opomoči od šoka, ki ga je povzročila pandemija, saj je potrošnjo omejevala politika ničelnega covida, poleg tega pa so bili sprejeti regulativni ukrepi v sektorjih, kot so stanovanjski, tehnološki in izobraževalni sektor. Zato je v splošnem veljalo, da je odprava strogih omejitev v zvezi s covidom-19 pozitivna za kitajsko gospodarstvo. V prvih mesecih po odpravi politike ničelnega covida je gospodarska dejavnost močno okrevala, zlasti storitveni sektor. V prvih dveh mesecih leta 2023 se je industrijska proizvodnja na letni ravni povečala za 2,4 %, prodaja na drobno za 3,5 %, rast investicij v osnovna sredstva pa je bila s 5,5 % nad pričakovanji. Okrevanje po covidu je nastopilo prej, kot je bilo pričakovano.

Na političnem področju je kitajskemu predsedniku Ši Džinpingu uspelo okrepiti vir moči, saj je na ključne gospodarske položaje v vladi postavil ljudi, za katere je znano, da so mu zvesti, kot je na primer novi premier Li Čjang.

 

Raphaël, po ponovnem odprtju gospodarstev in meja je veliko držav z zrelimi ali nastajajočimi gospodarstvi doživelo učinek gospodarskega dohitevanja. Ali je bilo tako tudi na Kitajskem? Ali smo bili priča razmahu gospodarske aktivnosti?

Naši notranji podatki nam omogočajo, da spremljamo trende gospodarske aktivnosti na Kitajskem skoraj v realnem času. Na primer, s spremljanjem pogostosti zahtevkov za kritje za primer neplačila v različnih obdobjih. Naši podatki kažejo, da se povpraševanje po hrani in pijači v prodaji na drobno na področju gostinstva povečuje.

Očitno so imela od odprave omejitev zaradi covida-19 koristi tudi letalska podjetja, saj je prebivalstvo popolnoma mobilno. Na ravni posameznikov pa lahko na razpoloženje potrošnikov v bližnji prihodnosti vpliva zaskrbljenost zaradi brezposelnosti ali življenjskih stroškov.

 

Bernard, kakšni so kratkoročni in srednjeročni gospodarski obeti za državo?

Gospodarski obeti Kitajske v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju so še vedno polni izzivov, saj se država spopada s številnimi negativnimi dejavniki, vključno s šibko potrošnjo gospodinjstev, upadom trga nepremičnin in omejenimi financami lokalnih vlad. Centralna vlada je za leto 2023 določila ciljno rast BDP »okoli 5 %«, pri čemer je premier Li dejal, da doseganje tega cilja »ni lahka naloga in zahteva podvojena prizadevanja«. Sposobnost oživitve potrošnje in stabilizacije stanovanjskega trga bo ključnega pomena za ponovni močan gospodarski vzpon. Pričakujemo, da bo rast kitajskega gospodarstva letos znašala med 4 in 5 %.

 

Ali nam lahko poveste kaj več o nepremičninskem trgu? Kako so se stvari razvijale v zadnjem času? Ali je sektor pod nadzorom?

Novembra objavljeni reševalni načrt centralne banke ter bančnega in zavarovalniškega regulatorja v 16 točkah prinaša najpomembnejšo spremembo nepremičninske politike od leta 2016. Napovedani načrt je najbolj jasno sporočilo, da sta obvladovanje negativnih tveganj in ponovna vzpostavitev stabilnosti stanovanjskega trga postala prednostna naloga politike in del pomembnih prizadevanj za doseganje gospodarske stabilnosti. Najpomembnejši v tem načrtu so bili ukrepi, ki obravnavajo težave s financiranjem nepremičninskih podjetij.

Čeprav je nepremičninski trg še vedno pod pritiskom, se je nekoliko stabiliziral. Indeks klime nepremičninskega trga se je nehal zniževati. Padanje cen stanovanj se je februarja upočasnilo, kazalo pa je tudi, da so najnižjo vrednost dosegli tudi drugi kazalniki na področju nepremičnin, kot so prodaja nepremičnin in naložbe v nepremičnine. Močno okrevanje aktivnosti na stanovanjskem trgu, kakršnemu smo bili priča leta 2015, je zelo malo verjetno, še zlasti ker je strukturna upočasnitev povpraševanja po stanovanjih ključni omejevalni dejavnik.

 

Raphaël, katere so po vašem mnenju glavne poslovne priložnosti v Aziji glede na različne lokalne in svetovne gospodarske razmere? Kateri sektorji bi lahko imeli koristi od ponovnega odprtja gospodarstev?

Vrnitev kitajskih turistov koristi celotni regiji Azije, zlasti gospodarstvom jugovzhodne Azije, kot so Filipini ali Tajska, kjer turizem prispeva več kot 15 % BDP.

V teh državah bo okrevanje turizma pozitivno vplivalo na trge dela. To pa bo nato podprlo domačo potrošnjo v maloprodajnem sektorju.

Kar zadeva predelovalno industrijo, pa bo to vidno v izvoznih gospodarstvih, kot sta Južna Koreja in Japonska. To je bolj uravnoteženo, saj okrevanje zgolj Kitajske ne more odtehtati trenutnega svetovnega trgovinskega okolja.

 

Kateri drugi sektorji na Kitajskem kažejo obete v prihodnjih letih, ne glede na okrevanje po covidu?

Prebivalstvo se stara in do leta 2040 bo približno 400 milijonov ali 30 % kitajskega prebivalstva starega 60 let ali več. To pomeni, da bodo v zdravstvenem sektorju priložnosti za zdravstvene in farmacevtske storitve ali zdravila, ki jih krije javno zavarovanje. V prihodnjih letih bodo poslovne priložnosti tudi v sektorju IKT.

Cilj kitajske vladne politike je z davčnimi spodbudami in finančno podporo pospešiti samozadostnost na področju visoke tehnologije. Kitajska podjetja se zdaj spodbuja k vlaganju v raziskave in razvoj na področjih, kot so umetna inteligenca ali napredni čipi.

Tudi zelena energija uživa močno javno podporo, od električnih vozil do obnovljivih virov energije, vključno s sončno ali vetrno energijo. Toda ne glede na to, za katero panogo gre, bi lahko tržne priložnosti za tuja podjetja omejevale:

  1. sankcije zahodnih gospodarstev in dve kitajskega regulatorja.
  2. kitajski funkcionar št. 2 je tuja podjetja precej pomiril. Poudaril je, da bi morala Kitajska razširiti dostop do trga in olajšati trgovino z odpravo vladnega nadzora.

 

Bernard, kaj lahko sklepamo iz zadnjega kongresa KKP na politični ravni in kako je s preobratom politike proti covidu?

Kitajski 20. kongres komunistične partije, ki je potekal oktobra lani, pomeni utrditev oblasti Ši Džinpinga, ki si je zagotovil tretji in s tem zgodovinski mandat generalnega sekretarja kitajske komunistične partije in predsednika centralne vojaške komisije. Zdi se, da je prišlo do sprememb tudi pri politični tranziciji stranke, saj je nekaj članov, starih 68 let ali več, napredovalo v politbiro ali podaljšalo svoje članstvo v politbiroju. Poleg tega novi premier Li Čjang v nasprotju s svojimi predhodniki ni bil podpredsednik vlade in ni imel izkušenj z vodenjem na nacionalni ravni.

Odločitev o opustitvi politike ničelnega covida konec novembra lani je bila nepričakovana in nenadna ter brez priprav predvsem zato, ker se je zmanjšala politična spodbuda za njeno ohranitev. Ekonomski stroški so bili namreč nedopustno visoki in bilo je vse več dokazov o neučinkovitosti te politike v boju proti zelo nalezljivi različici omikron. Protesti so kitajske voditelje spodbudili, da so odnehali in jo hitro opustili. Morda bi iz tega lahko sklepali, da nenaden preobrat kaže, da je vodstvo še vedno pragmatično in da opustitev strategije ničelnega covida kaže na njegovo taktično prilagodljivost.

 

Kakšne so družbene razmere? Strog nadzor in ukrepi za zajezitev virusa ter zahteve po množičnem testiranju so na koncu le še okrepili napetosti v javnosti, kar je konec leta 2022 prispevalo k demonstracijam v več mestih. Ali je še vedno tako?

Po demonstracijah proti politiki v zvezi s covidom konec lanskega leta in odpravi omejitev zaradi covida niso poročali več o nobenih protestih. Družbene razmere so stabilnejše in Kitajci zdaj spet potujejo zunaj države.

 

Raphaël je omenil stopnjo brezposelnosti, ki je še vedno visoka. Kakšni so obeti?

Kitajska je leta 2022 dosegla svoje cilje na trgu dela s 5,5-odstotno stopnjo brezposelnosti ter kljub zahtevnemu gospodarskemu in zdravstvenemu okolju ustvarila 12 milijonov delovnih mest v mestih. Vlada tudi v letu 2023 daje prednost stabilizaciji zaposlovanja. Vendar brezposelnost mladih ostaja zelo visoka. Podatki so pokazali, da se je na začetku leta 2023 povečala in februarja dosegla 18,1 %. To je trikrat več od splošne stopnje brezposelnosti v mestih, ki znaša 5,6 %, in občutno več od povprečne stopnje OECD, ki je 12,8 %. Letos naj bi se delovni sili pridružilo rekordnih 11,6 milijona diplomantov. Internetni, nepremičninski in izobraževalni sektor, ki so bili tradicionalno znani po množičnem zaposlovanju svežih diplomantov, so pod pritiskom, saj so strogi regulativni pritiski na te panoge povzročili odpuščanja in močno zmanjšanje obsega poslovanja. Za kitajsko vlado bo ustvarjanje zadostnega števila delovnih mest še naprej izziv.

 

Zdravstvena kriza je poudarila zelo veliko odvisnost večine držav od Kitajske. Zdaj je jasno, da se želijo nekatere razvite države osvoboditi te odvisnosti. Ali to predstavlja tveganje za kitajsko rast?

Kitajska ima zaradi svoje vpetosti v svetovno trgovino in ker je v zadnjih dveh desetletjih postala svetovna tovarna, zelo pomembno vlogo v svetovnih dobavnih verigah. Kot ste poudarili, je pandemija covida-19 jasno pokazala, kako povezan je svetovni trg. Zato, kot ste omenili, obstaja želja, da se poveča odpornost dobavnih verig držav in podjetij z njihovo diverzifikacijo na druge trge, bodisi bližje potrošniškemu trgu bodisi v »prijateljsko« državo, kar imenujemo nearshoring in friendshoring. Ta trend diverzifikacije dobavnih verig naj bi se v prihodnjih letih nadaljeval. To torej predstavlja tveganje za kitajsko rast in kitajski vodje se tega tveganja zavedajo, zato so pripravili strategijo dvojnega obtoka, pri čemer je za prihodnjo rast ključno izboljšanje domačega obtoka oziroma domačega povpraševanja. Kitajska ne opušča trgovine in se ne ozira navznoter, vendar se zaveda, da zunanji trgi morda ne bodo zagotavljali enake stopnje rasti kot v preteklosti.

 

Raphaël, pred nekaj leti je bila Kitajska za številna podjetja najpomembnejša, saj je bil ta trg prevelik, da bi ga lahko prezrli. Se je to spremenilo? Ali se ta podjetja zdaj odločajo za druge trge?

Globalni akterji diverzificirajo svoje dobavne verige, da bi zmanjšali svojo odvisnost od Kitajske. Multinacionalke, kot so Apple, Sony, Samsung, Nike ali Siemens, so nekatere svoje proizvodne linije s Kitajskega preselile v Vietnam, na Tajsko ali v Malezijo. Indija kot hitro rastoče gospodarstvo je logična alternativa z mlado nekvalificirano delovno silo in nižjimi stroški dela, kot so na Kitajskem.

Vendar pa selitev proizvodnih obratov ne temelji le na gospodarskih vidikih. To je tudi posledica nenehnih trgovinskih napetosti med Kitajsko in ZDA zaradi vse večjih geopolitičnih tveganj v azijsko-pacifiški regiji.

 

Ali pri družbi Coface opažate povečanje števila zahtevkov, povezanih s tveganji in geopolitičnimi razmerami v Aziji, zlasti na Kitajskem?

Izvozna podjetja, ki imajo koristi od rešitve družbe Coface, so zavarovana pred političnimi dogodki. Zato ne opažamo povečanja števila zahtevkov, povezanih s političnimi tveganji.

To je od nekdaj tema za upravljavce tveganj, vendar opažamo, da je politična negotovost zdaj eden od glavnih, če ne kar glavni vir zaskrbljenosti podjetij, ki se ukvarjajo s kritjem tveganj. Še pred nekaj leti ni bilo tako.

Avtorji in strokovnjaki