Kljub nedavnim spodbudnim kazalnikom na področju zaposlovanja in javnih financ se italijansko gospodarstvo še vedno težko prebija naprej. Rast ostaja krhka, zavirajo pa jo zastoj v produktivnosti in dolgotrajne strukturne težave.
Počasen gospodarski tempo zavira okrevanje po pandemiji
V drugem četrtletju 2025 se je italijanski BDP v primerjavi s prejšnjim četrtletjem zmanjšal za 0,1 %, kar je prvo krčenje v zadnjih dveh letih in potrjuje krhkost gospodarske rasti. Italija je raven BDP iz obdobja pred krizo leta 2008 dosegla šele konec leta 2024. Glavni razlog za upad je zmanjšanje zunanjega povpraševanja, ki je posledica šibkosti glavnih trgovinskih partnerjev in geopolitičnih negotovosti. Izvoz blaga se je v drugem četrtletju zmanjšal za 2,2 %, potem ko je pred tem začasno poskočil zaradi pričakovanja novih ameriških carin. Hkrati ostaja potrošnja gospodinjstev šibka, saj jo zavirata nizka potrošniška samozavest in kupna moč, ki se kljub stabilizaciji inflacije še vedno težko pobira.
(podatki za graf .xls formatu)
Naložbe: edina svetla točka
Naložbe, ki jih podpirajo evropska sredstva iz načrta Next Generation EU (NGEU), ostajajo glavni motor gospodarske rasti. Italija je največja prejemnica teh sredstev v absolutnem smislu in je že prejela 122 milijard evrov oziroma 63 % dodeljenih sredstev, kar je precej nad povprečjem EU (49 %). Ta sredstva so namenjena strukturnim reformam in naložbam v dolgoročno strateška področja, kot so digitalna preobrazba, zeleni prehod in družbena kohezija, ter naj bi imela trajen multiplikativni učinek.
Zaposlovanje: napredek, ki zavaja
Trg dela je na zgodovinsko visoki ravni, saj znaša stopnja brezposelnosti 6 %, stopnja zaposlenosti pa 62,8 %. A ti podatki prikrivajo bolj kompleksno sliko: nova delovna mesta nastajajo predvsem v sektorjih z nizko produktivnostjo (gradbeništvo, trgovina, gostinstvo) in večinoma koristijo starejšim od 50 let. Posledično se produktivnost na prebivalca zmanjšuje, kar še poglablja začarani krog počasne rasti.
Javne finance: previdno izboljšanje
Zaradi fiskalne discipline in postopnega zmanjšanja ukrepa ‘Superbonus’1, se je javnofinančni primanjkljaj leta 2024 prepolovil na 3,4 % BDP. To je pomirilo finančne trge in znižalo obrestne mere za državno zadolževanje. Kljub temu pa dolg ostaja visok, manevrski prostor v javnih financah omejen, potencialna gospodarska rast pa šibka.
Italija je bila v središču okrevanja Evrope po pandemiji, a se njeno gospodarstvo znova vrača v stare vzorce: domače povpraševanje stagnira, zunanji trgovinski tokovi so pod pritiskom, država pa težko pretvori začasni zagon v trajnostno rast.
Laurine Pividal, Ekonomist za južno Evropo, Coface.
[1] Ukrep Superbonus, ki ga je leta 2020 uvedla vlada pod vodstvom Giuseppeja Conteja, je prinesel izjemno visoke davčne spodbude v višini 110 odstotkov za energetsko sanacijo stanovanj.
