Trgovinski odnosi med Kitajsko in Latinsko Ameriko so se v zadnjih dveh desetletjih močno razširili ter postopoma postali izrazitejši v primerjavi z odnosi med ZDA in Latinsko Ameriko. Razlogi za ta trajni trend segajo od razlik v stopnjah gospodarske rasti dveh največjih svetovnih gospodarstev do trgovinskih politik, ki sta jih v zadnjih letih izvajali vladi Združenih držav Amerike in Kitajske.
Če pogledamo v prihodnost in šest največjih latinskoameriških gospodarstev (Argentino, Brazilijo, Čile, Kolumbijo, Ekvador in Peru, brez Mehike) obravnavamo kot enotno skupino, Coface ugotavlja, da naj bi stopnje rasti njihovega izvoza presegle rast domačega povpraševanja. Gospodarsko okrevanje regije bo namreč predvidoma šibkejše od povprečnega svetovnega okrevanja, še posebej pa bo zaostajalo za okrevanjem Kitajske in Združenih držav Amerike. Zato naj bi izvoz v Kitajsko in ZDA v letu 2021 beležil zelo dobre rezultate. Z vidika pomena za latinskoameriški izvoz pa naj bi Kitajska še naprej povečevala svoj vpliv in pridobivala prednost pred ZDA.
Sestava latinskoameriškega izvoza na Kitajsko in v Združene države Amerike je na splošno slabo diverzificirana ter močno odvisna od surovin. Ta značilnost je še izrazitejša v trgovini s Kitajsko. Rast cen surovin predstavlja pomemben spodbudni dejavnik za latinskoameriško regijo, saj koristi večini držav v regiji.
- Patricia Krause, ekonomistka pri družbi Coface.
Kitajska dohiteva ZDA kot glavni trg za izvoz iz Latinske Amerike, ki ostaja slabo diverzificiran
Kitajska je leta 2010 prehitela ZDA kot glavni izvozni trg za izvoz obravnavane skupine držav. Pomen azijske velesile se je še naprej krepil tudi po koncu obdobja visokih cen surovin leta 2014, medtem ko je delež ZDA v njihovem izvozu med letoma 2010 in 2019 ostal razmeroma stabilen. Kar zadeva Združene države Amerike, je njihov zaostajajoči delež mogoče pripisati pomanjkanju interesa za poglabljanje trgovinskih odnosov z Latinsko Ameriko, kar je postalo še posebej očitno v času predsedovanja Donalda Trumpa (2017–2021). Osredotočenost njegove administracije na zmanjševanje ameriškega trgovinskega primanjkljaja z Mehiko in Kitajsko ter splošno pomanjkanje angažiranosti v regiji sta ustvarila prostor, ki ga je zapolnila Kitajska. Nazadnje je trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko v času Trumpove administracije povzročila preoblikovanje nekaterih »izvoznih poti« v svetovnem agroživilskem sektorju, kar je koristilo latinskoameriškim proizvajalcem, kot je Brazilija, na škodo ameriških proizvajalcev.
Trenutno imajo ZDA trgovinske sporazume s Čilom, Kolumbijo in Perujem, medtem ko ima Kitajska sporazume s Čilom in Perujem. Argentina, Brazilija in Ekvador nimajo obsežnih sporazumov z nobeno od teh dveh velesil.
Pomen izvoza blaga v BDP se med šestimi izbranimi latinskoameriškimi državami razlikuje. Leta 2020 je Čile zabeležil najvišji delež izvoza v BDP (29 %), sledili so Peru (21 %), Ekvador (20 %), Brazilija (15 %), Argentina (14 %) in Kolumbija (11 %).
Poleg tega se pomen ZDA in Kitajske kot izvoznih trgov razlikuje od države do države. Kitajska je glavni trg za Brazilijo, Čile in Peru, medtem ko so ZDA glavna izvozna destinacija za Kolumbijo in Ekvador. V primeru Argentine je največji kupec blaga Brazilija, sledijo Evropska unija (EU), Kitajska in nato ZDA. Poleg tega je v Braziliji, Kolumbiji in Ekvadorju EU drugo najpomembnejše izvozno tržišče, pri čemer so v Braziliji na tretjem mestu ZDA, v Kolumbiji in Ekvadorju pa Kitajska.
Prav tako velja poudariti, da ZDA in Kitajska skupaj predstavljata več kot 50 % celotnega izvoza Čila ter več kot 40 % izvoza Brazilije in Peruja. Pravzaprav izvoz v ZDA in na Kitajsko presega obseg znotrajregionalne trgovine.
Latinskoameriški izvoz na Kitajsko in v ZDA je na splošno slabo diverzificiran ter močno odvisen od surovin. Ta značilnost je še izrazitejša pri trgovini s Kitajsko. Skupno kovine (40 %), agroživilski proizvodi (35 %) in energenti (18 %) predstavljajo 93 % izvoza teh šestih držav na Kitajsko. Izvoz na Kitajsko je močno skoncentriran v agroživilskem sektorju v Argentini in Ekvadorju, v kovinah v Čilu in Peruju ter v energentih v Kolumbiji. Tudi pri izvozu v ZDA prevladujejo iste tri skupine proizvodov, čeprav je ta odvisnost nekoliko manjša (72 %).
Latinska Amerika ni bila imuna na vpliv krize zaradi covida-19 na svetovno trgovino. Šest držav je leta 2020 zabeležilo 8-odstotni medletni padec skupnega izvoza. Lani je bil izvoz v ZDA na splošno bolj prizadet kot izvoz na Kitajsko. Medtem ko se je prvi zmanjšal za 19 % medletno, se je drugi povečal za 4 %. Večjo odpornost izvoza na Kitajsko pojasnjuje dejstvo, da je kitajsko gospodarstvo okrevalo hitreje kot ameriško. Pomembno vlogo je imela tudi struktura izvoženega blaga, zlasti velik delež kmetijskih proizvodov v izvozu na Kitajsko. Povpraševanje po hrani kot osnovni življenjski dobrini se je med krizo izkazalo za odporno oziroma se je celo povečalo.
Kitajska bo ohranila močan položaj za latinskoameriški izvoz; pomembnejše diverzifikacije izvozne košarice ni na vidiku
Leta 2021 naj bi izvoz latinskoameriških držav rasel hitreje od njihovih domačih trgov. Počasnejše cepljenje proti covidu-19 ter daljši čas, potreben za občutno zmanjšanje števila novih okužb in smrti zaradi virusa, sta v primerjavi z drugimi trgi zavirala polno gospodarsko okrevanje regije. Coface je namreč za leto 2021 napovedoval povprečno gospodarsko rast Latinske Amerike v višini 5,2 %, medtem ko naj bi ZDA in Kitajska v istem obdobju rasli za 6,5 % oziroma 7,5 %.
Poleg tega je rast mednarodnih cen surovin, zabeležena v letu 2021, predstavljala pomemben spodbudni dejavnik za regijo kot veliko neto izvoznico surovin. Povprečne cene železove rude, bakra in soje so med januarjem in koncem septembra 2021 presegle svoje dotedanje letne rekordne ravni. Takšne razmere so bile ugodne za Brazilijo, drugo največjo proizvajalko železove rude na svetu. Visoke cene bakra so koristile tudi Čilu in Peruju, ki sta največji oziroma drugi največji proizvajalki te kovine na svetu. Rekordne cene kmetijskih proizvodov pa so bile posebej ugodne za Brazilijo in Argentino.
Kitajska naj bi ohranila svojo vlogo ključne izvozne destinacije za Latinsko Ameriko v primerjavi z ZDA. Čeprav je prihod predsednika Bidna v Belo hišo omilil ostro protitrgovinsko retoriko iz obdobja Donalda Trumpa, ni verjetno, da bo nova administracija poseben poudarek namenila poglabljanju trgovinskih odnosov ali sklepanju novih trgovinskih sporazumov. Mnogo verjetneje je, da se bo nova ameriška administracija osredotočila na obvladovanje trenutnih močnih migracijskih tokov iz Gvatemale, Salvadorja in Hondurasa ter na izvajanje trgovinskega sporazuma USMCA z Mehiko in Kanado. Vendar velja poudariti, da premik kitajskega gospodarstva proti modelu rasti, ki temelji bolj na domači potrošnji in manj na naložbah ter izvozu, zahteva manj surovin kot dosedanji model.
V prihodnje naj bi se razhajanja med posameznimi skupinami surovin nadaljevala, saj svetovna zelena agenda pridobiva zagon in povečuje povpraševanje po bakru, litiju in drugih ključnih surovinah. To izboljšuje obete za trg bakra in predstavlja dodaten spodbudni dejavnik za Čile in Peru. Kljub temu pa bi lahko politične razmere v teh dveh državah zmanjšale koristi za tam delujoča rudarska podjetja. Sedanje visoke mednarodne cene in močne socialne napetosti, ki jih je dodatno zaostrila kriza zaradi covida-19, so namreč okrepile razprave o zvišanju rudarskih dajatev v obeh državah.