Kirgiška republika (Kirgizistan)

Visoka rast, ki jo podpirata domače povpraševanje in ponovni izvoz v Rusijo

Gospodarska rast naj bi se po doseganju vrhunca med letoma 2022 in 2024 v letih 2025 in 2026 upočasnila zaradi postopne stabilizacije reizvoza v Rusijo. Vendar bo rast ostala močna, saj se bo domače povpraševanje še naprej širilo. Podpira jo zasebna potrošnja, ki jo financirajo naraščajoči prilivi nakazil delavcev migrantov (od katerih 95 % prihaja iz Rusije), rastoče realne plače in rast potrošniških kreditov. Povpraševanje spodbujajo tudi javne naložbe v hidroelektrarne in prometno infrastrukturo. Ugodno financiranje teh naložb zagotavljajo regionalni partnerji: največji hidroelektrarni jez, ki je trenutno v gradnji (Kambarata-1), sofinancirajo Uzbekistan, Kazahstan in multilateralne institucije (Azijska razvojna banka in Svetovna banka). Železniško progo Kitajska–Kirgizistan–Uzbekistan gradi podjetje, v katerem ima Kitajska 51-odstotni delež, Kirgizistan in Uzbekistan pa imata vsak po 24,5 %. Poleg tega bodo gonilne sile rasti stanovanjska in poslovna gradnja (ki jo podpira država) ter proizvodnja s tem povezanih materialov, pa tudi rudarstvo – zlasti rudarjenje zlata, ki predstavlja 6 % BDP in katerega vrednost naj bi se zaradi rastočih cen znatno povečala – ter metalurška industrija.

Od začetka vojne v Ukrajini (2022) rast spodbuja tudi hitro povečanje ponovnega izvoza (predvsem iz Kitajske) v Rusijo, ki ga Kirgizistan zaradi članstva v Evrazijski carinski uniji uradno ne beleži. Kirgizistan je tako ena od držav, ki zaobidejo zahodne sankcije. Posledično naj bi bilo 38 % celotnega uvoza (brez goriva) ponovno izvoženega v Rusijo. To spodbuja gospodarsko dejavnost neposredno, prek dejavnosti označevanja ali sestavljanja, ter posredno, prek povečanih carinskih prihodkov in razvoja prometnih omrežij.

V letih 2025 in 2026 gospodarstvu grozijo številna tveganja. Prvič, pričakuje se, da se bo strmo naraščanje inflacije, opazno v prvi polovici leta 2025 zaradi močne potrošnje in depreciacije soma, nadaljevalo. Centralna banka bi lahko zvišala svojo ključno obrestno mero (9,25 %), da bi inflacijo ohranila v ciljnem razponu 5–7 %, kar bi zavrlo naložbe v nepremičnine. Drugič, rusko-ukrajinska vojna je imela mešane učinke: spodbuja ponovni izvoz, vendar bi lahko napovedana upočasnitev rasti ruskega gospodarstva ali depreciacija rublja negativno vplivala na nakazila iz diaspore.

Večji prihodki od zlata ne morejo izravnati višjih javnih naložb in šibkejših davčnih prihodkov

Po velikem presežku v letu 2024 naj bi se proračunsko ravnovesje v letu 2025 ponovno znašlo v rdečih številkah. Javni prihodki naj bi rasli počasneje zaradi upočasnitve rasti prihodkov od carin in DDV. Hkrati naj bi se investicijski izdatki močno povečali zaradi gradnje železnic in hidroelektrarn – projektov, ki se delno financirajo z izdajo evroobveznic. Ta način financiranja, ki je za državo nov, je omogočila izboljšava bonitetne ocene države (B+, S&P) 31. marca 2025. Tega ne bo izravnalo povečanje dividend, ki jih izplačuje državno podjetje, ki upravlja z rudnikom zlata Kumtor, zaradi višjih cen zlata. Stabilizacija tekočih odhodkov, vključno z zamrznitvijo plač in števila zaposlenih, bo nadomeščena z večjimi nakupi blaga in storitev.

Zato se pričakuje, da se bo breme javnega dolga v letih 2025 in 2026 povečalo. Razmere v letu 2026 bodo imele podoben potek, ki pa bo še vedno precej pod pragom nevzdržnosti, ki znaša 50 % BDP. Domači delež dolga imajo v lasti kirgiške komercialne banke in sklad socialnega zavarovanja. Preostanek (73 %) je razdeljen med Kitajsko (37 % zunanjega dolga), Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko (23 %) ter Azijsko razvojno banko (17 %). Preostanek imajo v lasti Islamska razvojna banka, Evrazijska razvojna banka in dvostranski upniki (med katerimi je največji Japonska).

Ogromen primanjkljaj na tekočem računu (31 % BDP v letu 2024) je mogoče pripisati reizvozu v Rusijo: pri teh transakcijah se evidentira le uvoz, ne pa izvoz, kar umetno poveča trgovinsko bilanco. To pojasnjuje prisotnost postavke »napake in opustitve«, ki v plačilni bilanci predstavlja 22 % BDP. Če odmislimo to računovodsko manipulacijo, bi primanjkljaj na tekočem računu v letu 2024 znašal le 8,3 % BDP. Zato se ob odpravi pristranskosti, povezane z uradnim neupoštevanjem reizvoza, in ob upoštevanju dejanskih gospodarskih tokov pričakuje, da se bo primanjkljaj na tekočem računu v letu 2025 povečal, kar bo odražalo upočasnitev reizvoza, ki jo bodo delno izravnali naraščajoči prenosi iz diaspore. Poleg mednarodne pomoči, ki se z razvojem gospodarstva zmanjšuje, se ta primanjkljaj financira z neto pritoki kapitala v obliki posojil in naraščajočih neposrednih tujih naložb, zlasti v večje hidroelektrarne in železniške projekte.

Avtoritarni premik in regionalna integracija

Kirgizistan, ki je bil dolgo časa v regiji hvaljen kot »demokratični« model, kljub ponavljajočim se revolucijam (2005, 2010, 2020), ki so jih podžigale revščina, slabo upravljanje in regionalne razdelitve, počasi, a zanesljivo drsi v avtoritarizem. Leta 2020 so veliki protesti privedli do odpovedi parlamentarnih volitev in odstopa predsednika Sooronbaja Jeenbekova. Sadyr Japarov, ki je bil pred kratkim izpuščen iz zapora, je januarja 2021 zmagal na predsedniških volitvah po svobodni, a glede finančnih sredstev in medijskega poročanja o 17 kandidatih neenakopravni volilni kampanji. Svoj položaj je utrdil tudi z osvojitvijo absolutne večine na parlamentarnih volitvah novembra 2021. Hkrati je z referendumom spremenil ustavo, da bi okrepil predsedniško moč na račun parlamenta. Od takrat si prizadeva za povečanje svojega relativnega vpliva na politično življenje, na primer s sprejetjem zakona po vzoru ruske zakonodaje aprila 2024, ki omejuje svobodo tiska, ter z aretacijami opozicijskih aktivistov in novinarjev, s čimer tvega, da bo podžgal nezadovoljstvo med prebivalstvom.

Od Japarovove izvolitve leta 2021 vlada projicira podobo relativne stabilnosti, ki jo podpirajo opazni gospodarski dosežki ter porast konzervativnega in populističnega nacionalizma, ki je v kirgiški družbi zakoreninjen že od osamosvojitve leta 1991. Vendar pa je ta stabilnost morda le iluzija: nizka volilna udeležba na nedavnih volitvah (30 % na ustavnem referendumu) in običajna revolucionarna praksa zbujata strah pred ljudskim uporom med prihajajočimi parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami, ki so predvidene za leti 2026 oziroma 2027.

Podobno kot Kazahstan in Rusija je tudi Kirgizistan član treh glavnih regionalnih meddržavnih organizacij: Evrazijske gospodarske unije, ki vključuje območje proste trgovine; Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), ki jo vodi Rusija; ter Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), gospodarskega in vojaškega zavezništva, v katerem sodeluje tudi Kitajska. Ta regionalna integracija je pripomogla k okrepitvi že tako tesnih vezi Kirgizistana s Kitajsko in Rusijo. Za Kitajsko se te vezi kažejo na področju financ, trgovine in logistike zahvaljujoč pobudi »Pas in pot«. Rusija igra bolj politično vlogo: vključena je v obrambo države in z njo deli močno kulturno sorodnost, v bližini Biškeka pa ima celo letalsko bazo. Odnosi z Zahodom so bolj zadržani. Odnosi z ZDA so se ohladili od zaprtja vojaške baze Manas leta 2014. Evropska unija je s svojo stranjo okrepila vezi s Kirgizistanom prek Sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju (EPCA) iz leta 2024. Nazadnje, Kirgizistan ima tesne gospodarske vezi s Kazahstanom in Uzbekistanom. Po drugi strani so bili njegovi odnosi s Tadžikistanom v preteklosti bolj napeti zaradi ponavljajočih se mejnih sporov v Ferganški dolini, regiji z velikim hidroenergetskim potencialom. Vendar sta državi marca 2025 podpisali sporazum, ki naj bi mejni spor enkrat za vselej rešil.

Zadnja posodobitev: avgust 2025