Malavi

Počasna rast in visoka inflacija ohranjata revščino

Gospodarska rast naj bi v letih 2026 in 2027 ostala nezadostna. Rast prebivalstva bo še naprej presegala gospodarsko rast (+2,6 %), kar bo še dodatno poglobilo upad dohodka na prebivalca. Gospodarstvo je v veliki meri odvisno od kmetijstva, ki zaposluje skoraj 60 % delovne sile, prispeva približno četrtino BDP in ustvarja 80 % izvoznih prihodkov. Sektor, ki je v glavnem odvisen od dežja, ima nizko produktivnost in je slabo diverzificiran (tobak, koruza, čaj), je občutljiv na pogoste ekstremne vremenske pojave. Kmetijska proizvodnja naj bi se po dveh letih suše, ki ji je od januarja 2026 sledilo poplavljanje v osrednjem delu države, ponovno okrepila (+2,5 % v letu 2026). Vendar bi lahko naraščajoče cene gnojil v letu 2027 negativno vplivale na proizvodnjo. Rudarska dejavnost se bo zmerno razširila z ponovnim odprtjem uranovega rudnika Kayelekera (zaprt od leta 2013) decembra 2025 ter s postopnim zagonom rudnikov Kangankunde (redke zemlje) in Kanyika (niobij) do leta 2028. Vse tri rudnike bodo upravljala avstralska podjetja. Kljub temu bo prispevek rudarstva k BDP (1 %) strukturno omejen, kljub ambicioznim dolgoročnim ciljem vlade (12 % do leta 2063). Izzivi, s katerimi se sooča predelovalni sektor (11 % BDP), bodo ostali. Storitve (54 % BDP), vključno s trgovino, prometom, telekomunikacijami in nepremičninami, bodo zabeležile le skromno rast, saj so gospodinjstva – ki predstavljajo velik delež povpraševanja – pod znatnim pritiskom. Velik del prebivalstva se bo še naprej soočal z nezanesljivo preskrbo s hrano in revščino (76 % prebivalcev živi z manj kot 3 USD na dan), medtem ko bo stopnja brezposelnosti ostala visoka (19,7 %). Dostop do električne energije še naprej ovira premalo razvito omrežje v primerjavi z nameščeno zmogljivostjo. Srednjeročno bi projekt hidroelektrarne z akumulacijo Mpatamanga (MHSP), 301-MW hidroelektrarni projekt, ki je še vedno v fazi financiranja, lahko podprl rast z okrepitvijo elektroenergetskega omrežja.

Neskončna inflacija se je v drugi polovici leta 2025 upočasnila, saj so se cene hrane znižale, kar so podprle velike mednarodne donacije koruze. Vendar bi se ta trend lahko obrnil zaradi naraščajočih cen goriva, ki so v celoti odvisne od uvoza. Cene na bencinskih črpalkah so od leta 2024 regulirane, vendar je Malavijski regulativni organ za energetiko (MERA) aprila 2026 napovedal 35-odstotno zvišanje cen dizelskega goriva, ki je sledilo prvotnemu zvišanju v januarju. Poleg tega bo monetizacija proračunskega primanjkljaja še naprej spodbujala inflacijske pritiske. Nazadnje lahko šibke devizne rezerve privedejo tako do zmanjšanja uvoza kot tudi prisilijo k devalvaciji, kar bi povečalo uvozne stroške. V praksi se od leta 2024 ohranja vezava na ameriški dolar, vendar se znaten delež deviznih transakcij in uvoza odvija na vzporednem trgu, kjer je menjalni tečaj dva- do trikrat šibkejši. Posledično bi centralna banka (RBM) lahko začasno ustavila postopno zniževanje obrestnih mer, ki se je začelo marca 2026 (-200 bazičnih točk, na 24 %). Denarna politika ostaja neučinkovita – zaradi omejenega finančnega posredovanja – in hkrati prilagodljiva, da bi omejila stroške domačega zadolževanja vlade.

Negotovo finančno stanje

Za obvladovanje nedavnih podnebnih pretresov, inflacijskih posledic vojne v Ukrajini in pandemije je Malavi uvedel ekspanzivno fiskalno politiko, ki je še poslabšala breme njegovega dolga. Fiskalni primanjkljaji Malavija (kot odstotek BDP) so od leta 2022 v povprečju drugi najvišji v podsaharski Afriki. Pričakuje se, da se bo po izjemno visokem primanjkljaju v proračunskem letu 2025–2026 zaradi volilnih razmer nekoliko zmanjšal. Proračun za proračunsko leto 2026–2027 predvideva stabilne odhodke v realnem smislu (32 % BDP) in 14-odstotno povečanje prihodkov, ki ga podpirajo višji davčni prihodki in ponovno povečanje mednarodne pomoči. Vendar se zdi obseg tega povečanja glede na nedavne trende pri prihodkih (povprečno +0,5 odstotne točke BDP na leto) nedosegljiv. Možnosti za zmanjšanje odhodkov ostajajo omejene zaradi odplačevanja dolga (43 % prihodkov), ki je v glavnem domačega izvora, ter zaradi zakonskih obveznosti (plače, pokojnine). Posledično je bilo v proračunskem letu 2025–2026 le 6 % domačih prihodkov na voljo za diskrecijsko porabo. Kmetijski sektor bo še naprej prejemal znaten delež proračuna (6,6 % odhodkov v proračunskem letu 2025–2026), zlasti prek sheme subvencij za gnojila, programom za dostopne proizvodne vložke (AIP), katerega stroški naj bi se znatno povečali (0,7 % BDP v proračunskem letu 2025–2026). Večja decentralizacija naložb v infrastrukturo (33 % kapitalskih odhodkov se zdaj upravlja na lokalni ravni prek Sklada za razvoj volilnih okrožij (CDF), kar je povečanje s 3 % v proračunskem letu 2025–2026) bi lahko pripomogla k izboljšanju cestnih in električnih omrežij. Vendar pa šibki nadzor nad CDF v zadnjih letih kaže na tveganje za odstopanja pri lokalnih izdatkih. Zunanja proračunska podpora (20 % prihodkov, 4 % BDP), predvsem s strani Svetovne banke, bo ostala ključnega pomena. Izvenproračunska pomoč iz ZDA in EU, ki je leta 2024 znašala 9 % BDP, se je leta 2025 zmanjšala po ukinitvi agencije USAID in preklicu programa podpore infrastrukturi v višini 350 milijonov USD s strani korporacije Millennium Challenge Corporation. Vendar je bila januarja 2026 v okviru „Sporazuma o globalni zdravstveni strategiji America First“ ponovno vzpostavljena določena zdravstvena pomoč, ki bo v petih letih zagotovila 792 milijonov USD. Pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom o novem finančnem programu so zastala. Primanjkljaj se financira z izdajo kratkoročnih vrednostnih papirjev domačemu finančnemu sektorju, katerih znaten delež odkupi RBM.

Tekoči račun je v globokem primanjkljaju, kar odraža strukturno trgovinsko neravnovesje, ki ga povzroča zelo ozka izvozna baza, osredotočena na sektorje z nizko dodano vrednostjo, ter močna odvisnost od uvoza. Posledično so devizne rezerve izjemno nizke (v marcu 2026 je RBM imel rezerve za 0,4 meseca uvoza, za gospodarstvo kot celoto pa za 2,3 meseca). Pomanjkanje tuje valute zavira uvoz. Aprila 2026 je bil del državnih zalog zlata prodan, da bi se rešilo hudo pomanjkanje goriva. Pričakuje se, da se bo primanjkljaj na tekočem računu v letu 2026 povečal, kar bo posledica višjih cen naftnih derivatov (16 % uvoza) in gnojil (6 %). Rast izvoza bo to delno izravnala, pri čemer bosta k temu prispevala tobak (55 % izvoza) in obetavna letina (za leto 2026 je po napovedih Komisije za tobak predvideno povečanje za 13 % v primerjavi z letom prej). Kljub prepovedi izvoza surovih rudnin od oktobra 2025 naj bi rudarski sektor pozitivno prispeval k trgovinski bilanci, podprt z izjemo, odobreno rudniku Kayelekera, ki izvaža predelani uran (rumen prah). Primanjkljaj v storitvenem sektorju (5 % BDP) in nakazila (3,8 % BDP v letu 2024) naj bi ostala stabilna. Financiranje temelji na pomoči za posamezne projekte in proračunski podpori.

Obremenitev zaradi zelo velikega javnega dolga Malavija naj bi se v letu 2026 še naprej povečevala. Njegov domači del predstavlja okoli 60 % celotnega dolga in se povečuje. Malavi je v zamudi s plačili svojim zunanjim komercialnim upnikom, predvsem Trade & Development Bank (TDB) in Afriški izvozno-uvozni banki (Afreximbank). Zato se za najemanje posojil vse bolj obrača na domači bančni trg, kljub zelo visokim obrestnim meram (povprečno okoli 6 % realnega donosa pri triletni zapadlosti), ali pa na centralno banko, ki ima v lasti 30 % domačega dolga. Zunanji dolg pa je v nasprotju s tem v veliki meri ugodnostni, saj 70 % tega dolga pripada multilateralnim upnikom, predvsem Svetovni banki, pa tudi Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) in Afriški razvojni banki (AfDB). Po delnem prestrukturiranju leta 2024 na podlagi sporazumov s Kitajsko in Kuvajtom je znesek dvostranskega dolga zdaj nizek (8 % zunanjega dolga) in ga ima država v glavnem do Kitajske banke Exim. Pogajanja o prestrukturiranju zunanjega komercialnega dolga potekajo, vendar napredek poteka počasi. Tveganje novega neplačila je visoko.

Politični prehod se sooča z nujnimi potrebami po reformah

Na splošnih volitvah septembra 2025 je v prvem krogu zmagal nekdanji predsednik Peter Mutharika (2014–2020), ki je v glasovanju, za katerega je bila značilna višja volilna udeležba (76 %), osvojil 57 % glasov proti dosedanjemu predsedniku Lazarusu Chakweri. Čeprav so pred volitvami potekali obsežni protesti, je objava rezultatov sprožila razmeroma miren odziv. Vendar je nova vlada v ranljivem položaju in se sooča z razdrobljenim parlamentom ter pomanjkanjem absolutne večine. Vladajoča Demokratična progresivna stranka (DPP) je osvojila 99 od 229 sedežev. Za sprejemanje nekaterih zakonov se zanaša na ad hoc zavezništva z neodvisnimi poslanci. Malavijska kongresna stranka (MCP), ki jo vodi gospod Chakwera in je zdaj glavna opozicijska sila, je osvojila 52 sedežev. Vzpon neodvisnih kandidatov odraža naraščajoče nezadovoljstvo z obema tradicionalnima strankama, glede na negotovo gospodarsko situacijo in pomanjkanje izboljšav. Zdi se malo verjetno, da bi gospod Mutharika v srednjeročnem obdobju, ob upoštevanju burnih družbenih razmer, uvedel nepriljubljena priporočila Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki bi utrla pot za sporazum o financiranju.

Lilongwe vzdržuje prijateljske odnose tako z Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo kot tudi s Kitajsko, pri čemer ostaja iskanje finančne in humanitarne podpore glavni poudarek malavijske diplomacije. Na regionalni ravni je Malavi članica Južnoafriške carinske unije (SACU). Država razvija projekte s svojimi sosedami, Mozambikom in Zambijo. Mozambik bo Malaviju oddal v najem del svojega pristanišča Nacala, s čimer bo izboljšal regionalno povezanost in mu omogočil dostop do morja. Prav tako se pričakuje, da bo projekt medsebojnega povezovanja elektroenergetskih omrežij med Mozambikom in Malavijem (MOMA) zaključen leta 2026. Po drugi strani pa z Tanzanijo še vedno traja dolgotrajen mejni spor glede razmejitve jezera Nyasa, čeprav so napetosti minimalne.

Zadnja posodobitev: junij 2026