Nemčija

Previdni znaki okrevanja zaradi javnih naložb

Velika sprememba je prišla leta 2025. Po zveznih volitvah februarja je Bundestag spremenil ustavno določbo o omejitvi javnega dolga, s čimer je omogočil, da so izdatki za obrambo in varnost, ki presegajo 1 % BDP, izvzeti iz njenih pravil. Poleg tega je bil ustanovljen poseben investicijski sklad v višini 500 milijard evrov za podporo infrastrukturi in varstvu podnebja. Od tega zneska je 100 milijard evrov namenjenih zveznih deželam (Bundesländer). Sklad naj bi deloval v obdobju 12 let. Ti ukrepi pomenijo znatno odstopanje od tradicionalno stroge in disciplinirane fiskalne politike Nemčije. Za dodatno podporo podjetjem je Bundestag uvedel tako imenovani »Investment Booster«. Ta podjetjem omogoča, da za naložbe v stroje in opremo v obdobju treh let uporabljajo 30-odstotno letno stopnjo amortizacije namesto standardne linearne metode. Pospešena amortizacija bo veljala tudi za električna vozila, ki se uporabljajo v komercialne namene. Od leta 2028 naj bi se stopnje davka od dobička pravnih oseb letno zniževale za eno odstotno točko s sedanjih 15 %, tako da bodo do leta 2032 dosegle trajno stopnjo 10 %. Poleg tega nova vlada od januarja 2026 načrtuje trajno znižanje davkov na električno energijo za proizvodna in kmetijska podjetja ter znižanje omrežnih pristojbin. Čeprav so ti ukrepi že od februarja 2025 znatno izboljšali poslovno klimo – čeprav z zelo nizke ravni –, se to še ni odrazilo v širšem gospodarskem okrevanju, ko je leto 2025 že precej napredovalo. Pravi gospodarski vzpon, ki bi pomenil izhod iz blage recesije zadnjih let, se do leta 2026 verjetno ne bo uresničil. V obrambnem sektorju obstoječa podjetja že delujejo s polno zmogljivostjo, kar pomeni, da bo dodatno naročanje trajalo nekaj časa. Obstaja tudi pomanjkanje osebja za vodenje širitve. Kar zadeva infrastrukturo, novi gradbeni projekti običajno zahtevajo več četrtletij ali celo let načrtovanja, preden lahko imajo opazen učinek. Zato naj bi kratkoročno gospodarsko okrevanje izhajalo predvsem iz višjih naložb podjetij, ki so bile v zadnjih nekaj četrtletjih zadržane zaradi povečane negotovosti pri načrtovanju in ki jih bodo verjetno podprli davčni odbitki ter obeti za državne naložbe.

Zasebna potrošnja (52 % BDP) naj bi se v drugi polovici leta 2025 previdno okrepila, vendar naj bi se to v glavnem zgodilo šele leta 2026. Realne plače se povečujejo od tretjega četrtletja 2023 in so pomagale nadomestiti izgube kupne moči zaradi krize cen energije, ki je trajala od leta 2021 do 2023. Leta 2025 se je stopnja rasti realnih plač v prvi polovici leta spustila na običajno raven, in sicer na približno 1,5 %, kar je zelo podobno stopnjam iz časa pred pandemijo, kar kaže, da se inflacija in trendi plač upočasnjujejo sočasno. Poleg tega se je stopnja varčevanja opazno znižala z najvišje vrednosti 11,8 % razpoložljivega dohodka v tretjem četrtletju leta 2024 na 10,4 % v prvem četrtletju leta 2025, kar je spet v skladu z ravnjo iz obdobja pred pandemijo. Skromno oživljanje zasebne potrošnje naj bi spremljalo tudi previdno okrevanje v gradbeništvu, ki temelji na ugodnejšem finančnem položaju kot v zadnjih letih. Do sredine leta 2025 je ECB na vsakem zasedanju od junija 2024 znižala obrestno mero za depozite za 25 bazičnih točk, s čimer se je ta v juniju 2025 znižala s 4,0 % na 2,0 %, kar velja za nevtralno raven. Glede na nizko stopnjo gospodarske rasti v evroobmočju, skupaj z dejstvom, da se inflacija približuje 2-odstotnemu cilju, se za leto 2025 pričakujeta še dve znižanji obrestne mere za 25 baznih točk. V daljšem obdobju naj bi ECB obrestno mero ohranila nespremenjeno, vendar sta v letu 2026 možna še dva znižanja. Nižja raven obrestnih mer naj bi poleg davčnih olajšav in nižjih stroškov energije koristila tudi podjetniškim naložbam, zlasti v letu 2026. Zunanja trgovina pa bo za zdaj ostala velika neznanka za obdobje 2025–2026. Čeprav je bil sklenjen prvi sporazum med ZDA in EU o prihodnjih 15-odstotnih carinah za izdelke iz EU v ZDA, še vedno obstaja veliko negotovosti glede podrobnosti in izvajanja. ZDA so največji izvozni partner Nemčije, saj predstavljajo 10 % celotnega izvoza blaga, kar bi lahko imelo znaten negativen vpliv, zlasti če bi bili negativno prizadeti tudi drugi vodilni trgovinski partnerji Nemčije, kot so Kitajska, Nizozemska in Francija, in bi se zmanjšalo povpraševanje po nemških izdelkih.

Fiskalna politika je naredila preobrat

Po letih fiskalne zadržanosti se je v nemški družbi oblikovalo novo soglasje: zadolževanje se zdaj šteje za sprejemljivo, če je usmerjeno v v prihodnost usmerjene naložbe. V skladu s tem zvezni proračun za leto 2025 predvideva rekordne naložbe v višini 115 milijard evrov, kar predstavlja 55-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2024. Ta sredstva so namenjena predvsem železniški infrastrukturi, izobraževalnim in otroškim varstvenim ustanovam, stanovanjskim projektom, digitalizaciji ter – v skladu z novim strateškim okvirom – varstvu podnebja in obrambi. Večina povečanih izdatkov naj bi se začela uresničevati v zadnjem četrtletju leta 2025. V letu 2026 naj bi se raven naložb še dodatno povečala, pri čemer naj bi se izdatki za infrastrukturo in podnebje v primerjavi z letom prej povečali za 56 %. Tudi nemške oborožene sile naj bi povečale svoje izdatke. Ti so se povečali z 1,9 % BDP v letu 2024 na 2,4 % v letu 2025 (vključno s pokojninami) in naj bi se do leta 2029 postopoma povečali na 3,5 %. Čeprav je vlada napovedala ukrepe za varčevanje (zlasti usmerjene v javno upravo), ti še zdaleč ne zadostujejo za izravnavo povečanih finančnih potreb. Posledično naj bi proračunski primanjkljaj zvezne države do leta 2026 presegel 3-odstotni prag, raven javnega dolga pa se bo ponovno povečala. Vendar se ne pričakuje začetek postopka v zvezi s primanjkljajem v EU. Pričakuje se, da bo Evropska unija odobrila izjeme, zlasti za izdatke, povezane z obrambo.

Presežek na tekočem računu Nemčije v veliki meri izhaja iz trgovine z blagom. Prihodnji razvoj tega salda ostaja negotov in bo v veliki meri odvisen od odziva ameriških uvoznikov na nove ameriške carine na izdelke iz EU ter morebitnih učinkov konkurence z drugimi državami v zvezi s trgovino z ZDA. Na splošno naj bi se presežek v blagovni trgovini ustalil na nekoliko nižji ravni kot v preteklih letih.

Majhna velika koalicija proti močni opoziciji

V Nemčiji so bile februarja 2025 izvedene predčasne volitve, potem ko se je nekdanja koalicija »semafor«, sestavljena iz Socialdemokratske stranke SPD, Zelenih in liberalne stranke FDP, razpadla zaradi spora glede zveznega proračuna za leto 2025. Krščansko-demokratska CDU-CSU je z 28,5 % glasov postala najmočnejša stranka, saj je v primerjavi z volitvami leta 2021 pridobila 4,4 odstotne točke. Skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) je z 20,8 % postala druga največja sila v spodnjem domu, kar je najboljši rezultat v njeni zgodovini. Te pridobitve so bile v veliki meri dosežene na račun nekdanjih vladnih strank: SPD je prejela 16,4 % (padec za 9,3 odstotne točke), kar je najslabši rezultat v njeni 162-letni zgodovini, Zeleni 11,6 % (-3,1 odstotne točke), FDP pa le 4,3 % (upad za 7,1 odstotne točke). Slednja ni presegla 5-odstotnega praga, potrebnega za vstop v parlament, in je zato izgubila svoje sedeže. Podobna usoda je doletela tudi levo-konzervativno stranko BSW, ki prav tako ni uspela zagotoviti zastopstva. Nasprotno pa je Stranka levice pridobila podporo in dosegla 8,8 %. Preden se je dosedanji Bundestag razpustil in se je zbral novi, je vodja CDU in prihodnji kancler Friedrich Merz uspel prepričati SPD in Zelene, da se pridružijo CDU/CSU pri spremembi nemške ustave. Na ozadju še vedno trajajoče vojne v Ukrajini je bila sprejeta sprememba »zadolževalne zavore«, ki omogoča izključitev izdatkov za obrambo in varnost, pri čemer je omejitev največ 1 % BDP. Poleg tega je bil ustanovljen poseben sklad za infrastrukturo in varstvo podnebja. Sprememba ustave zahteva dvotretjinsko parlamentarno večino, kar je bilo v odhajajočem Bundestagu še vedno dosegljivo. V novoizvoljenem parlamentu pa je nadstrankarsko sodelovanje postalo težje. Nova vlada pomeni vrnitev k »veliki koaliciji« med CDU/CSU in SPD, čeprav ima le relativno ozko večino 52 % sedežev. Opozicijo vodijo AfD, ki ima 24 % sedežev, Zeleni z 13 % in Levica z 10 %, kar jim daje dovolj vpliva, da blokirajo nadaljnje obsežne pobude. CDU/CSU se je zavezala, da ne bo sodelovala niti z AfD niti z Levico, zaradi česar so nadaljnje ustavne reforme malo verjetne. Glede na trenutno stanje se zdi, da je nova vlada razmeroma stabilna, naslednje zvezne volitve pa so predvidene šele leta 2029.

Plačilo

Bančni prenos (Überweisung) ostaja najpogostejši način plačila. Vse vodilne nemške banke so priključene na omrežje SWIFT, kar jim omogoča zagotavljanje hitre in učinkovite storitve prenosa sredstev. Sistem SEPA Direct Debit Core in SEPA Direct Debit B2B sta najnovejši obliki direktne obremenitve.

Menice in čeki se v Nemčiji kot plačilna sredstva ne uporabljajo zelo pogosto. Za Nemce menica pomeni kritično finančno stanje ali nezaupanje v dobavitelja. Čeki se ne štejejo za plačilo kot tako, ampak za »poskus plačila«: ker nemška zakonodaja ne upošteva načela potrjenih čekov, lahko izdajatelj plačilo kadarkoli in iz katerega koli razloga prekliče. Poleg tega lahko banke zavrnejo plačila, če na računu izdajatelja ni zadostnih sredstev. Neplačljivi čeki so precej pogosti. Na splošno se menice in čeki ne štejejo za učinkovita plačilna sredstva, čeprav upnikom v primeru neplačila omogočajo dostop do »pospešenega« postopka izterjave dolgov.

Izterjava dolgov

Faza sporazumnega izterjevanja

Prijateljsko izterjavo je bistven korak k uspešnemu upravljanju izterjave. Postopek izterjave se običajno začne s pošiljanjem zadnjega opomina dolžniku po navadni ali priporočeni pošti, s katerim se dolžnika opozori na njegove plačilne obveznosti.

V skladu z zakonom o pospešitvi zapadlih plačil (Gesetz zur Beschleunigung fälliger Zahlungen) se dolžnik šteje za zamudnika, če dolg ostane neplačan v 30 dneh od datuma zapadlosti in po prejemu računa ali enakovrednega zahtevka za plačilo, razen če sta se stranki v kupoprodajni pogodbi dogovorili o drugačnem plačilnem roku. Poleg tega dolžnik po izteku tega roka nosi odgovornost za zamudne obresti in stroške opominjanja.

Izterjava dolgov je v Nemčiji priporočljiva in običajna praksa.

Sodni postopki

Pospešeni postopek

Če je terjatev nesporna, lahko upnik zaprosi za izdajo plačilnega naloga (Mahnbescheid) v okviru poenostavljenega in stroškovno učinkovitega postopka. Upnik opiše podrobnosti svojega zahtevka in lahko nato prek spletne storitve za opomine (Mahnportal), neposrednih vmesnikov ali (samo za fizične osebe) vnaprej natisnjenih obrazcev dokaj hitro pridobi izvršilni naslov. Takšni avtomatizirani in centralizirani (za vsako zvezno deželo) postopki so na voljo po vsej Nemčiji.

Ta vrsta postopka spada v pristojnost okrajnega sodišča (Amtsgericht) za območje, na katerem ima vlagatelj stalno prebivališče ali sedež podjetja. Za tuje upnike je pristojno sodišče Amtsgericht Wedding (v Berlinu). Pravno zastopstvo ni obvezno.

Dolžnik ima po prejemu obvestila dva tedna časa, da poravna dolgove ali vloži ugovor (Widerspruch) proti plačilnemu nalogu. Če dolžnik v tem roku ne vloži ugovora, lahko upnik zaprosi za izdajo izvršilnega naloga (Vollstreckungsbescheid).

Redni postopek

V rednem postopku lahko sodišče strankam ali njihovim odvetnikom naloži, da utemeljijo svojo tožbo, ki jo nato presoja izključno sodišče. Vsaka stranka v sporu mora v določenem roku predložiti pisno izjavo, v kateri navede svoje zahteve.

Ko je zahtevek ustrezno preučen, se opravi javna obravnava, na kateri sodišče izreče utemeljeno sodbo (begründetes Urteil).

Stranka, ki izgubi spor, običajno nosi vse sodne stroške, vključno s honorarji odvetnika stranke, ki je spor dobila, v obsegu, v katerem so ti honorarji v skladu z Uradnim cenikom honorarjev (Rechtanwaltsvergütungsgesetz, RVG). V primeru delnega uspeha vsaka stranka nosi honorarje in stroške sorazmerno s svojim deležem. Redni postopki lahko trajajo od treh mesecev do enega leta, medtem ko lahko postopki pred Zveznim vrhovnim sodiščem trajajo tudi do šest let.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se lahko vloži pritožba (Berufung), če vrednost spora presega 600 evrov. Pritožbo sprejme tudi sodišče prve stopnje, če zadeva zadeva načelno vprašanje ali zahteva revizijo zakona, da se zagotovi »dosledna sodna praksa«.

0

Izvršba sodne odločbe

Izvršba se lahko začne, ko je izdana pravnomočna sodba. Če dolžniki ne upoštevajo sodbe, se lahko zaprejo njihovi bančni računi in/ali lahko lokalni sodni izvršitelj nadaljuje z zasegom in prodajo njihovega premoženja.

Za tuje sodne odločbe mora upnik za pridobitev eksekvaturja predložiti notarsko overjen nemški prevod odločbe, ki mora biti tudi priznan, izvršilni nalog za to sodbo ter izvršilno klavzulo. Sodbe sodišč držav članic EU se priznajo brez dodatnega postopka – razen če veljajo določene omejitve, ki izhajajo iz evropskega prava.

Stečajni postopki

IZVENSODNI POSTOPKI

Dolžniki lahko poskušajo ponovno pogajati o svojih dolgovih z upniki, kar pomaga zaščititi dolžnike pred zahtevami za predčasno plačilo. Vendar je postopek v interesu upnikov, saj je lahko hitrejši in ponavadi cenejši od formalnega stečajnega postopka.

PRESTRUKTURIRANJE

Na podlagi vloge, vložene pri stečajnem sodišču zaradi nelikvidnosti ali prezadolženosti, lahko sodišče odpre predhodni stečajni postopek, v okviru katerega imenuje predhodno upravo, katere naloga je preučiti možnosti prestrukturiranja družbe. Če upravitelj odobri to prestrukturiranje, nato sproži uradni postopek in imenuje upravitelja, ki je zadolžen za nadaljevanje poslovanja dolžnika ob hkratnem ohranjanju njegovega premoženja.

LIKVIDACIJA

Likvidacijo se lahko začne na zahtevo dolžnika ali upnika, pod pogojem, da dolžnik ni sposoben poravnati svojih dolgov ob zapadlosti. Ko je likvidacija potrjena z likvidacijskim sklepom in ko je družba izbrisana iz registra, morajo upniki svoje terjatve prijaviti likvidacijskemu upravitelju v treh mesecih od objave.

PRIDRŽANJE LASTNIŠTVA

To je pisna klavzula v pogodbi, v skladu s katero dobavitelj obdrži lastništvo nad dobavljenim blagom, dokler kupec ne poravna celotne cene. Obstajajo tri različice tega pridržka:

preprosta pridržana lastnina: dobavitelj si pridržuje lastninsko pravico nad dobavljenim blagom, dokler kupec ne poravna celotnega zneska;

razširjeno pridržanje: pridržanje se razširi na nadaljnjo prodajo blaga, ki izhaja iz prvotne dobave; kupec bo prvotnemu dobavitelju odstopil terjatve, ki izhajajo iz nadaljnje prodaje tretji osebi;

razširjeno zadržanje lastništva: zadržanje lastništva se razširi na blago, predelano v nov izdelek, prvotni dobavitelj pa ostane lastnik ali solastnik do višine vrednosti svoje dobave.

Zadnja posodobitev: julij 2025