Srednjeafriška republika

Okrevanje v letu 2027, čeprav gospodarski potencial ostaja premalo izkoriščen

Po dosegu vrhunca leta 2025 se bo gospodarska rast po pričakovanjih v letu 2026 upočasnila, nato pa se bo v letu 2027 ponovno okrepila, podprta z izboljšavami prometne infrastrukture in pospešeno rudarsko proizvodnjo, pod pogojem, da se oskrba z gorivom normalizira. Kmetijstvo (bombaž, kava, manioka, banane) prispeva 55 % BDP in zaposluje dve tretjini prebivalstva, vendar ostaja pretežno usmerjeno v samozadostnost. Severni del države se kljub sezonskemu izboljšanju proizvodnje še naprej sooča z akutno prehrambeno krizo zaradi nizkih dohodkov gospodinjstev in vztrajno visokih cen hrane. Rudarske dejavnosti, ki so v veliki meri obrtniške in polmehanizirane, ustvarjajo 40 % izvoznih prihodkov. Prihodki, ki jih ustvarjajo, so se znatno povečali od odprave mednarodnega embarga na zlato leta 2022 ter zaradi večjih izvoznih količin (s povprečja 5 ton na leto na 7 ton leta 2025) in trajno visokih cen. Leta 2024 je bilo odpravljeno tudi embargo na diamante. Nazadnje bi lahko gozdarski sektor (3 % BDP) več prispeval k rasti z višjo produktivnostjo pri sečnji in uporabo načrtov, ki jih podpira Svetovna banka in so usmerjeni v razvoj trgov z ogljikovimi krediti

Dva večja projekta bi lahko znatno izboljšala regionalno integracijo Srednjeafriške republike in razvoj njenih prometnih koridorjev. Večina trgovinskih tokov (približno 90 %) poteka po cesti, kar povzroča zelo visoke stroške, dolge tranzitne čase in kontrolne točke, na katerih se zahtevajo neuradna plačila. Prvič, da bi pomagali odpreti Srednjeafriško republiko ter območja brez izhoda na morje v Republiki Kongo in Čadu, Svetovna banka financira koridor 13 (CD13), ki bo povezal Brazzaville z Banguijem in kasneje z N’Djameno. Gradbena dela so se v Srednjeafriški republiki začela leta 2025 po prispevku Afriške razvojne banke v višini 280 milijonov USD. Drugič, Svetovna banka je junija 2026 odobrila program v višini 1,12 milijarde USD za zavarovanje in modernizacijo gospodarskega koridorja Douala–Bangui, ki služi kot glavna oskrbovalna pot države (skozi njega poteka 80 % trgovine). Nazadnje se izboljšuje tudi telekomunikacijsko pokritje, potem ko je podjetje Orange leta 2024 vzpostavilo omrežje 4G.

Inflacija se je sicer leta 2026 ponovno povečala zaradi višjih cen nafte in motenj v oskrbi, ki so se prenesle na cene osnovnih dobrin. Vendar je v prvem četrtletju ostala zmerna zaradi šibkejšega domačega povpraševanja, saj so bila gospodinjstva v zaključnih fazah volilnega procesa previdna. Inflacija naj bi se leta 2027 upočasnila, če se bodo razmere pri oskrbi z gorivom izboljšale. Julija je Narodna skupščina sprejela zakon o deregulaciji uvoza naftnih derivatov, ki ga je prej izključno upravljalo kamerunsko podjetje Neptune Oil. Poleg tega naj bi regionalno monetarno okolje ostalo ugodno. Višje cene nafte in plina povečujejo izvozne prihodke v glavnih naftnih državah CEMAC in krepijo devizne rezerve Banke srednjeafriških držav (BEAC). V tem kontekstu naj bi se obrestna mera v letu 2026 ohranila nespremenjena na 4,75 %.

Javne finance so v globokem primanjkljaju

Proračunski primanjkljaj naj bi se v letu 2026 začasno povečal – brez tuje pomoči bi primanjkljaj dosegel skoraj 10 % BDP –, preden se bo v letu 2027 spet zmanjšal, čeprav v okviru hudih likvidnostnih omejitev in odvisnosti od ugodnega zunanjega financiranja. Tekoče odhodke (12 % BDP) prevladujejo plače, ki porabijo 70 % domačih prihodkov, kar pušča malo prostora za naložbe v infrastrukturo in razvoj človeških virov. Fiskalna konsolidacija, ki jo v okviru ECF podpira MDS, vključuje ukrepe, kot so strožji nadzor nad stroški plač, racionalizacija subvencij in prerazporeditev sredstev v korist prednostnih nalog na področju zdravstva, izobraževanja in varnosti. Hkrati ostaja mobilizacija domačih prihodkov šibka, saj znaša manj kot 10 % BDP zaradi ozke davčne osnove, obsega sive ekonomije, davčnih oprostitve in davčnih goljufij. Reforme javnih financ so zato usmerjene v povečanje prihodkov na vsaj 12 % BDP. Da bi to dosegli, oblasti načrtujejo širitev davčne osnove, izboljšanje pobiranja davkov in digitalizacijo pobiranja prihodkov prek sistema e-Tax.

Dolgovno breme se povečuje od leta 2025, vendar ostaja pod pragom skupnosti CEMAC, ki znaša 70 % BDP. Njegovi povprečni stroški ostajajo relativno nizki, in sicer 2,7 %, glavna proračunska omejitev pa izhaja iz dejstva, da je odplačevanje dolga v prvem četrtletju leta 2026 predstavljalo 40 % zbranih proračunskih prihodkov. Pričakuje se, da se bo dolg zaradi vztrajnih proračunskih primanjkljajev še naprej povečeval do leta 2027. Ta trend še dodatno okrepi večja odvisnost od domačega in regionalnega financiranja. Domači in regionalni dolg imata manj ugodne finančne pogoje kot zunanji dolg. Domači dolg ima povprečno obrestno mero 3,6 % s povprečno zapadlostjo 4,5 leta, medtem ko sta pri zunanjem dolgu ta vrednost 0,8 % oziroma 9,5 leta. Ta dolg predstavlja 70 % celotnega dolga in ustreza 37 % BDP ter 90 % stroškov za odplačevanje dolga. Zunanji dolg je bil najet v glavnem pod ugodnimi pogoji pri multilateralnih upnikih (MDS, Svetovna banka in Afriška razvojna banka) ter pri bilateralnih upnikih, kot so Tajvan, Savdska Arabija in Indija. Odplačevanje dolga ostaja veliko breme: v prvem četrtletju leta 2026 je porabilo 40,93 % proračunskih prihodkov. Čeprav je dolg vzdržen, se Srednjeafriška republika še naprej sooča z visokim tveganjem dolžniške stiske zaradi šibkih prihodkov, likvidnostnih pritiskov in negotovosti glede zunanjega financiranja.

Tekoči račun je strukturno v primanjkljaju zaradi velike odvisnosti države od uvoza osnovnih dobrin, zlasti hrane in energentov, investicijskega blaga ter prevoznih in logističnih storitev iz Kameruna. Vendar se pričakuje, da se bo primanjkljaj postopoma zmanjševal, saj se zmanjšuje trgovinski primanjkljaj. Izvoz, ki se osredotoča na omejeno število proizvodov (predvsem zlato, diamante in les), ovirajo notranja lega države, regionalna negotovost in slaba prometna infrastruktura. Primanjkljaj bi bil večji brez mednarodne pomoči, ki znaša 5 % BDP in financira večino javnih naložb.

Izboljšanje varnostnih razmer in politične stabilnosti

Srednjeafriška republika se od izbruha državljanske vojne leta 2013 nahaja v nestabilnih političnih in varnostnih razmerah. Mirovni sporazum, podpisan leta 2019 med vlado Faustina-Archangea Touadére in različnimi uporniškimi skupinami, ni izpolnil vseh svojih obljub. Kljub temu so razkol v Koaliciji patriotov za spremembe (CPC) – gibanju, ki je nastalo z združitvijo šestih uporniških skupin kot odziv na sporno ponovno izvolitev predsednika Faustina-Archangea Touadére leta 2020 – skupaj z mirovnim sporazumom iz julija 2025 med vlado in dvema glavnima milicama (ki sta del CPC), nekoliko okrepile državni nadzor nad ozemljem (10 %) in posledično tudi nad varnostjo. Vendar pa je še vedno dejavnih več oboroženih skupin, kar je Varnostni svet ZN spodbudilo, da je podaljšal sankcijski režim do 31. julija 2027.

Nova ustava, sprejeta po referendumu, ki ga je opozicija bojkotirala julija 2023, je podaljšala predsedniški mandat na sedem let z možnostjo neomejenega podaljševanja, kar je predsedniku Touadéri utrlo pot za daljše ostajanje na oblasti. Na splošnih volitvah, ki so potekale decembra 2025 in aprila 2026, si je predsednik Touadéra zagotovil tretji mandat, saj je na predsedniških volitvah z 52-odstotno volilno udeležbo osvojil 76 % glasov. Rezultate je kljub temu izpodbijal del opozicije.

Na mednarodni ravni Srednjeafriška republika vzdržuje tesne vezi z Rusijo, katere sile (Wagner, ki jih je nadomestil Afriški korpus), prisotne v državi od leta 2017, zagotavljajo varnost predsednika in usposabljajo redno vojsko v zameno za privilegiran dostop do virov države (rudarstvo, les in kmetijstvo). Vendar je obisk generalnega inšpektorja ameriškega afriškega poveljstva (AFRICOM) februarja 2026 ponovno potrdil prisotnost ZDA v prizadevanjih za preprečevanje ruskega vpliva. MINUSCA, mirovna operacija ZN, ki je v Srednjeafriški republiki razporejena od leta 2014, ostaja na mestu kljub napetostim z vlado, ruskimi silami in lokalnim prebivalstvom. Marca 2026 je obisk francoskega zunanjega ministra v Banguiju zaznamoval normalizacijo dvostranskih odnosov po prekinitvi vojaškega sodelovanja leta 2016. Francija je ponovno začela zagotavljati gospodarsko podporo prek Francoske agencije za razvoj (AFD), vključno s posojilom v višini 25 milijonov evrov oktobra 2025. Hkrati pa napetosti na meji s Čadom, ki je obtožen podpiranja nekaterih uporniških milic, ter pritok beguncev in povratnikov zaradi sudanske državljanske vojne še naprej otežujejo upravljanje varnosti.

Zadnja posodobitev: avgust 2026