Združeni arabski emirati
Saudova Arabija
Kitajska
Egipt
IndijaStabilizacija frontnih linij brez vidnih možnosti za rešitev konflikta
Vojna med sudanskimi oboroženimi silami (SAF) pod vodstvom generala Abdela Fattaha al-Burhana in silami za hitro posredovanje (RSF) pod poveljstvom generala Mohameda Hamdana Dagala (»Hemedti«), ki traja od 15. aprila 2023, se je v letih 2025 in 2026 še razširila. Zavzetje mesta El Fasher, zadnjega oporišča SAF v Severnem Darfurju, s strani RSF oktobra 2025 je povzročilo množična grozodejstva – nekateri viri navajajo do 60.000 smrtnih žrtev med civilisti – in določilo frontne črte. Južna polovica države, kjer je skoncentrirana večina prebivalstva, je zdaj razdeljena med RSF na zahodu (Darfur in Zahodni Kordofan) ter SAF na vzhodu (bazen Nila, vključno s Kartumom, in obala Rdečega morja). RSF in njeni zavezniki nadzorujejo tudi meje z Libijo in Čadom. Ta koridor, ki je ključnega pomena za uvoz orožja, goriva in najemnikov, bi lahko bil v prihodnjem letu ogrožen zaradi morebitne ofenzive SAF v Severnem Darfurju. Konflikt se zdaj osredotoča na dve glavni območji spopadov. V Kordofanu RSF od januarja 2026 oblega El Obeid, strateško mesto na križišču poti, ki nadzira pot do Kartuma. V regiji Modri Nil, ki meji na Južni Sudan in Etiopijo, so RSF in njeni zavezniki iz Sudanskega ljudskega osvobodilnega gibanja – Sever (SPLM-N), ki ga vodi Abdelaziz al-Hilu – pomembna oborožena skupina s sedežem v Nubskih gorah – v začetku leta 2026 utrpeli znatne ozemeljske in kadrovske izgube. Na splošno so SAF v letih 2025–2026 ponovno prevzele pobudo in zdaj nadzorujejo večino ključnih gospodarskih virov Sudana, zlasti območja za pridobivanje zlata in kmetijska območja, pa tudi dostop do Rdečega morja in glavnih državnih institucij. Izpad prihodkov iz osrednjega Sudana je oslabil kohezijo RSF, na katero vse bolj vplivajo notranja rivalstva in prebegi visokih poveljnikov. Uporaba dronov se je razširila. Napadi z daljnega dosega, ki se pogosto izvajajo daleč za frontnimi črtami, so zdaj pogosti in predstavljajo približno polovico vseh civilnih in vojaških žrtev. Obe strani se zanašata na lokalne ali plemenske milice, katerih zvestoba se spreminja. Islamistične milice, povezane z vladajočo stranko nekdanjega predsednika Omarja al-Baširja, zlasti brigada Al-Baraa bin Malik, so prav tako odigrale ključno vlogo pri ponovnem vzponu SAF, medtem ko je bila dokumentirana tudi prisotnost kolumbijskih najemnikov v vrstah RSF. Oba tabora sta vključena v proces upravne konsolidacije. To je v začetku leta 2025 pripeljalo do ustanovitve politične strukture, znane kot Koalicija za ustanovitev Sudana (Ta'sis), ki je združila različne sestavne dele tabora RSF. Nominalno civilne prehodne vlade so bile imenovane tako v Kartumu pod vodstvom Kamila Idrisa kot tudi v Nyali, dejanski prestolnici RSF, pod vodstvom Hassana al-Taishija. Institucionalizacija obeh tekmujočih taborov skupaj z vzpostavitvijo konkurenčnih civilnih uprav je še bolj utrdila razdeljenost države, čeprav integracija oboroženih skupin znotraj obeh koalicij še ni zaključena. Čeprav bo razmejitev frontnih linij verjetno zmanjšala intenzivnost spopadov, je odločilen vojaški zmagoslavje ali trajni mirovni sporazum kratkoročno izključen.
Vsaka stran v sporu se opira na tuje podpornike. Združeni arabski emirati (ZAE), ki so kljub uradnim zanikanjem glavni finančni in logistični podpornik RSF, so posredovali pri sklepanju sporazumov z več državami v regiji, vključno s Čadom, Etiopijo, Srednjeafriško republiko, Kenijo, Južnim Sudanom, Ugando in somalijsko avtonomno regijo Puntland, pa tudi, kar je najpomembneje, sile feldmaršala Haftarja v vzhodni Libiji. V zameno za naložbe ZAE so te države v različnem obsegu gostile vadbišča in zagotovile oskrbovalna središča za sile RSF. Čezmejne poti se uporabljajo tako za prevoz vojaške opreme, ki jo financira Abu Dhabi, kot tudi za izvoz zlata iz ozemelj, ki jih nadzirajo paravojaške enote. Vendar so te regionalne podporne mreže krhke, zlasti v Čadu in Libiji. Zdi se, da so ZAE leta 2026 svoje oskrbovalne poti vse bolj preusmerile k drugim partnerjem, predvsem k Srednjeafriški republiki in Etiopiji. Posledično so bili maja 2026 prekinjeni odnosi med SAF in Etiopijo. Adis Abebo so obtožili, da gosti enote RSF, medtem ko se je obmejno območje Modrega Nila izkazalo za eno od glavnih območij spopadov v konfliktu. V odgovor na to so SAF okrepile vezi z Eritrejo in Ljudsko osvobodilno fronto Tigray (TPLF), s čimer so povečale tveganje za širjenje konflikta na regionalni ravni. Glavni zunanji podporniki SAF so Egipt, Iran in Turčija. Tudi Savdska Arabija vse bolj podpira SAF zaradi svojega rivalstva z ZAE in želje po omejevanju vpliva Irana. Riad kljub temu ostaja previden glede naraščajočega vpliva islamističnih frakcij znotraj oboroženih sil. Nasprotno pa je Katar, ki si prizadeva uveljaviti se kot platforma za posredovanje, glavni podpornik islamističnih skupin, naklonjenih SAF. Poleg političnih rivalstev in tekmovanja za zlate vire vpletenost zalivskih držav poganjajo tudi skrbi glede prehranske varnosti. ZAE, Savdska Arabija in Katar imajo v Sudanu kmetijska zemljišča in živino v vrednosti približno 10 milijard USD, 1 milijarde USD oziroma 500 milijonov USD. Družba Qatar Mining ima tudi koncesije za izkopavanje bakra v vrednosti okoli 800 milijonov USD. Nazadnje so ZDA, ki vodijo posredniški kvartet, v katerem so še Savdska Arabija, Egipt in Združeni arabski emirati, uvedle sankcije proti več uradnikom in podjetjem, povezanim z obema stranema v sporu.
Krhko gospodarsko zatišje sredi humanitarne katastrofe
Po krizi, ki jo je sprožil izbruh vojne v letih 2023 in 2024, so se gospodarske razmere v letu 2025 še poslabšale, kar je bil dvojni rezultat intenzivnosti spopadov in slabe žitne letine (-22 %). Kljub temu se po osmih zaporednih letih upadanja gospodarska aktivnost v letu 2026 naj bi ponovno začela rasti, kar bo podprlo skromno izboljšanje varnostnih razmer in ponovna osvoboditev Kartuma s strani vojske. Ustanovitev vladnih institucij s strani obeh strani naj bi olajšala vrnitev nekaterih notranje razseljenih prebivalcev. Osrednji Sudan se zdi razmeroma varen, kar omogoča previdno okrevanje potrošnje gospodinjstev in lokalne trgovine. Kmetijstvo (25 % BDP in 65 % zaposlenosti) je sicer močno ovirano, saj je konflikt znatno zmanjšal obdelana območja in poškodoval namakalne mreže, zlasti v Geziri in Sennarju, ki sta glavni kmetijski regiji države. Krhko gospodarsko izboljšanje prav tako prikriva močno poslabšanje razmer v Kordofanu in Modrem Nilu ter vztrajno akutno pomanjkanje hrane v Darfurju. Leta 2027 naj bi gospodarska dejavnost imela koristi od postopne normalizacije potrošnje ter večje kmetijske proizvodnje in proizvodnje zlata, vendar bo še naprej močno odvisna od zmanjšanja intenzivnosti konflikta. Proces okrevanja bo kljub temu verjetno počasen. Škoda na prometni, zdravstveni in energetski infrastrukturi je obsežna, razpoložljiva sredstva pa so izredno omejena. Gospodarske politike, ki jih izvajajo nasprotujoče si oblasti, naj bi ostale osredotočene na financiranje vojnih prizadevanj in zagotavljanje nadzora nad sredstvi, ki ustvarjajo prihodke, zlasti v sektorju rudarjenja zlata, ki poteka pretežno na obrtniški ravni.
Od začetka vojne se je zaradi naraščajočih stroškov hrane in prevoza uveljavila hiperinflacija. Rast cen se je kljub temu v prvi polovici leta 2026 upočasnila in maja dosegla 44,5 % v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta (na območjih pod nadzorom vojske), vendar bi se lahko zaradi slabih letin in višjih cen gnojil ponovno pospešila. Inflacija v zahodnih regijah, ki so izolirane in se soočajo s pomanjkanjem hrane, je verjetno znatno višja, čeprav jo je brez podatkov težko oceniti. V letu 2026 se lahko politična razdelitev države razširi tudi na monetarno področje. Med letom 2024 in aprilom 2026 je Sudanska centralna banka (CBOS) izdala nove bankovce, ki so namenjeni imetnikom bančnih računov in naj bi nadomestili stare bankovce, ki so v obtoku v trdnjavah RSF, od katerih so bili nekateri leta 2025 ukradeni iz rezerv CBOS. Hkrati je bil v zahodnem Sudanu omejen dostop do »Bankak«, digitalne platforme Banke Kartuma in prevladujočega plačilnega sistema v državi, medtem ko so bili cilj napadov računi RSF. V odgovor je Ta’sis maja 2026 v Nyali ustanovil vzporedno centralno banko, da bi konkuriral CBOS. RSF je prav tako napovedal ustanovitev zasebne banke in ločene aplikacije za digitalna plačila. Novi bankovci se na območjih pod njihovim nadzorom ne sprejemajo. Bančni sistem RSF bo ostal lokalna mreža. Brez institucionalnega priznanja nima dostopa do mednarodnih plačilnih sistemov (SWIFT, IBAN) in zaračunava visoke provizije za dvig gotovine (uradno 15 %, v praksi do 40 %). Ta monetarna delitev, izguba zamenljivosti sudanske funte in uporaba tujih valut (čadski CFA frank, libijski dinar in ameriški dolar) močno omejujejo učinkovitost denarne politike, kljub visoki stopnji penetracije bančnih storitev. Uporabo plačilnih aplikacij spodbuja pomanjkanje gotovine v nekaterih regijah, ki je posledica hiperinflacije in sistematičnega ropanja bank s strani sprtih strani.
Neformalni trgovinski tokovi, fiskalna razdrobljenost in državna nesolventnost
Sudan ima znaten primanjkljaj na tekočem računu, čeprav ga je zaradi obsega neevidentiranih tokov težko oceniti. Vendar naj bi se v letu 2026 zmanjšal, ko se bo izvoz zlata ponovno okrepil. Trgovinska bilanca je strukturno v primanjkljaju od izgube naftnih polj Južnega Sudana leta 2011, vojna pa je to neravnovesje še povečala. Zlato, katerega je Sudan vodilni afriški proizvajalec (70 ton letno), je daleč najpomembnejši izvozni artikel države. Uradni izvoz zlata je v prvem četrtletju leta 2026 znašal 370 milijonov USD, kar predstavlja 53 % evidentiranega izvoza, čeprav se ocenjuje, da je okoli 70 % izvoza zlata neformalnega. Drugi izvozni proizvodi vključujejo živino, zlasti ovce (18 %), in sezam (12 %). Izvoz nafte se je od izbruha vojne močno zmanjšal, proizvodnja pa zdaj znaša manj kot 25.000 sodov na dan. Egipt, Savdska Arabija in Oman so postali glavne izvozne destinacije Sudana, odkar se je izvoz v Združene arabske emirate sesul zaradi embarga, ki so ga emirati uvedli na Port Sudan avgusta 2025 v odgovor na prekinitev diplomatskih odnosov s strani sudanske vlade. Trgovinski tokovi z ZAE so se kljub temu nadaljevali, bodisi prek Omana, ki je postal prekladalno središče, bodisi prek območij pod nadzorom RSF in sosednjih držav. Primanjkljaj na tekočem računu se financira predvsem z mednarodno pomočjo, ki se v glavnem zagotavlja v obliki humanitarne pomoči v naravi (1,2 milijarde USD, kar ustreza 2 % BDP). Tuje naložbe pa so v nasprotju s tem od leta 2023 skoraj nične. Devizne rezerve ostajajo izredno nizke, medtem ko se je vzporedni menjalni tečaj oslabil z 2.000 SDG za ameriški dolar leta 2024 na 3.100 SDG maja 2026, kar je sedemkrat več od uradnega menjalnega tečaja (445 SDG).
Vojna je povzročila propad javnih prihodkov in javnih odhodkov, ki zdaj znašajo precej manj kot 10 % BDP. Velik del gospodarstva je zaradi neformalnosti, korupcije in izgube državne oblasti nad deli države izven formalnega davčnega sistema. Nedavčni prihodki predstavljajo večino državnih prihodkov. Leta 2026 naj bi se proračunski primanjkljaj kljub višjim cenam goriva zmanjšal, kar bo podprlo povečanje davkov na zlato in ponovno plačevanje tranzitnih pristojbin Južnega Sudana za izvoz nafte. Primanjkljaj naj bi se leta 2027 stabiliziral, ko se bo kmetijska proizvodnja izboljšala in se bodo davčni prihodki obnovili v skladu s postopno obnovo javne uprave. Vojne operacije in humanitarna kriza bodo še naprej porabljale večino javnih sredstev. Proračunski primanjkljaj se bo financiral predvsem z denarnim financiranjem. Na zahodu RSF ne deluje v okviru enotnega proračuna.
Sudan je od leta 1984 v plačilni nesposobnosti in kopičijo se mu zaostanki pri plačilih. Ti zaostanki zdaj predstavljajo večino zunanjega javnega dolga države. Čeprav je bila za leto 2021 pod okriljem Mednarodnega denarnega sklada (IMF) po vrsti reform predvidena obsežna pobuda za odpis dolga, je državni udar Abdela Fattaha al-Burhana ta proces za nedoločen čas odložil. Po najnovejših uradnih podatkih iz leta 2022 so zunanji dolg (92 % celotnega javnega dolga) imeli predvsem Kuvajt (22 %), Saudska centralna banka (8 %), Kitajska (8 %) in komercialne banke (8 %). Člani Pariškega kluba so skupaj imeli v lasti 16 %, medtem ko je bilo 7 % dolgov dolgovanih multilateralnim upnikom. Od leta 2022 Sudan ni izvršil nobenih pomembnih odplačil dolga (v letu 2024 je bilo odplačanih le 34 milijonov USD, izključno Mednarodni razvojni agenciji (IDA)), nova posojila po ugodnih pogojih pa so bila zanemarljiva. Junija 2026 je Kitajska odpisala 50 milijonov USD dvostranskega dolga. Kljub vztrajnemu proračunskemu primanjkljaju in negativni realni rasti BDP se je razmerje med dolgom in BDP od leta 2020 večinoma zmanjševalo, z izjemo leta 2023, ko se je zaradi hiperinflacije začela vojna.