Kitajska
Turčija
Rusija
Kazahstan
Uzbekistan
EvropaGospodarska rast se je upočasnila zaradi normalizacije nakazil iz diaspore
Pričakuje se, da se bo močna gospodarska rast v letu 2026 upočasnila, kar bo posledica upočasnitve njenega glavnega gonila, in sicer nakazil delavcev v tujini (60 % BDP v prvih devetih mesecih leta 2025, od tega 90 % iz Rusije, Kazahstana in Uzbekistana). Ta normalizacija, ki neposredno vpliva na potrošnjo gospodinjstev, je posledica tako oslabitve rublja kot tudi dolgotrajne stagnacije ruskega gospodarstva. Hkrati se za večino gospodarskih sektorjev – z izjemo kmetijstva – pričakuje nižja rast. Tadžikistan bo še vedno lahko računal na svojo izvozno bazo, ki je sicer omejena, a jo podpirajo cene zlata, ki ostajajo zelo visoke in celo naraščajo.
Za spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest se vlada opira na nekaj vodilnih projektov, čeprav slabo upravljanje in nepregledno poslovno okolje omejujeta možnosti uspeha takšne strategije. Najambicioznejši je Rogunski jez, ki naj bi postal najvišji na svetu; njegova gradnja, ki je bila večkrat odložena, se je ponovno začela leta 2022, dokončanje pa je predvideno za leto 2035. Z šestimi turbinami – od katerih sta dve že v obratovanju – je jez začel dovajati električno energijo v omrežje, kar predstavlja 10 do 15 % njegove prihodnje zmogljivosti. Tretja turbina, ki naj bi po prvotnih načrtih začela delovati leta 2025, naj bi po sedanjih napovedih začela obratovati šele leta 2026. V državi, kjer 70 % prebivalstva redno trpi zaradi izpadov električne energije, naj bi Rogun podvojil proizvodnjo električne energije in Tadžikistan spremenil v regionalnega izvoznika. Preostali stroški gradnje so ocenjeni na približno 6,4 milijarde USD. Država, ki financira velik del tega megaprojekta, se kljub podpori Svetovne banke (650 milijonov USD), več multilateralnih razvojnih bank in, v manjšem obsegu, nekaj dolgoletnih dvostranskih partnerjev (Saudska Arabija, ZAE), ki naj bi pokrili okoli 50 % stroškov.
Ogromni finančni tokovi, povezani s projektom Rogun, in širitev kreditiranja zasebnega sektorja bodo prispevali k postopnemu povečanju inflacije. Vendar inflacija ostaja pod ciljem centralne banke, ki znaša 5 % (± 2 odstotni točki). V tem kontekstu je institucija nadaljevala z omilitvijo svoje denarne politike: svojo glavno obrestno mero je februarja 2026 znižala s 7,5 % na 7 %, s čimer se je kumulativno znižanje od leta 2022 povečalo na skoraj 650 baznih točk. Pričakuje se, da se bo ključna obrestna mera v letu 2026 še naprej zniževala, vendar naj bi strahovi pred oslabitvijo somonija preprečili kakršno koli agresivnejše sproščanje. Zmožnosti centralne banke še naprej ovira šibka monetarna transmisija. Bančni sistem je slabo razvit, še vedno močno dolariziran ter zaznamovan s šibkim upravljanjem in korupcijo, kar ponazarjajo evropske sankcije, ki so bile oktobra 2025 uvedene proti več lokalnim bankam.
Omejen proračunski okvir zaradi stroškov projekta Rogun in negotovosti glede zunanjega financiranja
Proračunsko stanje se je v letu 2025 poslabšalo, primanjkljaj pa naj bi v letu 2026 ostal blizu najvišje dovoljene ravni 2,5 % BDP. Poslabšanje je v glavnem posledica strmega povečanja investicijskih odhodkov (največja odhodkovna postavka), pri katerih prevladuje financiranje jezu Rogun in drugih infrastrukturnih projektov. Vlada je povečala tudi socialne odhodke, zlasti za izobraževanje in socialno zaščito. Prihodki so se rahlo povečali zaradi izboljšav v davčni upravi – ki jih spodbujata digitalizacija in zmanjšanje izjem – ter zaradi prizadevanj za zmanjšanje izgub in zaostankov v elektroenergetskem sektorju. Vlada si prizadeva do leta 2026 povečati prihodke na 26 % BDP. K temu prispeva tudi rudarski sektor s posebnimi davki (licenčnine, izvozni davki itd.), ki predstavljajo okoli 15 % dobička tega sektorja.
Javni primanjkljaj financirajo multilateralni in bilateralni donatorji ter podaljšanja roka odplačila dolgov, ki jih odobri Kitajska, glavni upnik države. Javni dolg je zmeren in v veliki meri ugodnostni. Edini komercialni dolg, ki ga predstavlja evroobveznica v višini 500 milijonov USD, najeta za financiranje prvih dveh turbin, bo v celoti odplačan leta 2027. Vendar naj bi predvidena izguba statusa »najmanj razvite države« leta 2026 povzročila povečanje stroškov zadolževanja. Poleg tega imajo javna podjetja, zlasti elektroenergetsko podjetje Barqi Tojik, visoke obveznosti.
Po izjemnem letu 2025, ki ga je zaznamovala rekordna raven nakazil iz diaspore, naj bi se saldo tekočega računa v letu 2026 vrnil na običajen presežek. Država bo še naprej beležila izrazit trgovinski primanjkljaj (30 % BDP), ki ga povzroča močan uvoz – potrošniškega blaga, električne opreme in ogljikovodikov, povezanih z infrastrukturnimi projekti –, kljub močnemu izvozu zlata, katerega visoka cena bi se lahko še naprej dvigovala. Kot običajno bodo nakazila sezonskih delavcev in delavcev v tujini izravnala to neravnovesje. Hkrati neprivlačno poslovno okolje omejuje pritok neposrednih tujih naložb, ki prihajajo predvsem iz Kitajske in so osredotočene v rudarskem sektorju, medtem ko portfeljske naložbe zaradi omejenega dostopa do mednarodnih finančnih trgov ostajajo neobstoječe. Nazadnje je monetizacija dela zlata, ki ga je centralna banka pridobila od lokalnih proizvajalcev, v kombinaciji z zvišanjem njegove cene, devizne rezerve konec leta 2025 povečala na 6,5 milijarde GBP (v primerjavi z 4,4 milijarde GBP ob koncu leta 2024), kar predstavlja več kot sedem mesecev uvoza.
Režim ujet v središču rusko-kitajskih rivalstev
Parlamentarne volitve marca 2025 – ki spet niso bile niti pregledne niti poštene – so potrdile pričakovano zmago stranke predsednika Emomalija Rahmona, ki je na oblasti že od leta 1992. Rahmon ohranja avtoritaren in represiven sistem, hkrati pa postopoma utrjuje prevlado svoje družine nad oblastjo. Njegov najstarejši sin že zaseda več odgovornih položajev – med drugim je poslanec, predsednik zgornjega doma parlamenta in župan Dušanbeja –, kar mu zagotavlja ugodno izhodišče za nasledstvo svojega očeta. V avtonomni pokrajini Gorno-Badakhshan (GBAO) vztraja družbeno nezadovoljstvo.
Kitajska in Rusija imata v državi precejšen gospodarski in politični vpliv. Vendar pa Tadžikistan, kljub članstvu v Organizaciji kolektivne varnosti (CSTO) – ki pod vodstvom Moskve združuje šest nekdanjih sovjetskih republik –, ohranja nevtralno stališče do vojne v Ukrajini. Poleg tega se ruski vpliv zmanjšuje, čim dlje ostaja vpleten v to vojno, saj se sooča z vse bolj prisotno Kitajsko (svojim vodilnim dvostranskim partnerjem, ki zagotavlja pomoč, posojila in naložbe) ter s poskusi zbliževanja s strani Evropske unije. Ta tekmovanje za vpliv se je leta 2025 odrazilo v seriji vrhunskih srečanj v Tadžikistanu: najprej z EU aprila, nato s Kitajsko junija in nazadnje z Rusijo oktobra. Rusija bi lahko poostrila svoje migracijske zakone, ki so bili sprejeti po napadu na mestno hišo »Crocus« v Moskvi marca 2024 (skoraj 150 žrtev), ki so ga zagrešili tadžikistanski priseljenci, če bi se Dušanbe preveč približal EU. Še ena grožnja prihaja iz Afganistana. Tadžikistan ne priznava talibanskega režima, ki je na oblasti od leta 2021, in je zaskrbljen zaradi širjenja terorističnih dejavnosti v obmejnem območju. Prepustna meja olajšuje gibanje med tadžikistanskimi skupnostmi v Afganistanu in Tadžikistanu, kar ekstremističnim skupinam olajšuje novačenje.