Umetna inteligenca se širi hitreje, kot lahko podjetja oblikujejo okvir za njeno uporabo. To je ena ključnih ugotovitev raziskave Data & AI Barometer 2026, ki sta jo objavila Coface in Les Echos Etudes. Občutljivi podatki, dovoljena uporaba, človeško potrjevanje, odgovornosti ... Ker uvajanje UI v podjetjih pomeni veliko več kot zgolj izbiro orodja, sledite temu kontrolnemu seznamu štirih ključnih korakov za vzpostavitev konkretnega okvira ter prehod od eksperimentiranja do dejanskih učinkov.
Ko uporaba prehiti pravila
Ker umetna inteligenca (UI) postaja vse bolj vpeta v delovne procese podjetij, se vprašanju njenega upravljanja ni več mogoče izogniti. In prav je tako. Avtomatizirano poročanje, analiza portfelja strank, zaznavanje zgodnjih opozorilnih signalov ... UI se v podjetjih najpogosteje najprej razširi skozi vsakodnevno uporabo v ekipah, še preden so opredeljene uradne smernice ali politika podjetja.
Vendar pri veliki večini podjetij, čeprav je UI že široko sprejeta, okvir njenega upravljanja še ni vzpostavljen. Raziskava Data & AI Barometer 2026, ki sta jo objavila Coface in Les Echos Etudes ter temelji na anketi med 900 francoskimi odločevalci, to potrjuje: 60 % podjetij še ni formaliziralo okvira za uporabo UI. Med njimi jih več kot tretjina trenutno nima nikakršnega okvira in ga v bližnji prihodnosti tudi ne namerava vzpostaviti, medtem ko ga četrtina sicer preučuje, vendar pravil še ni formalizirala.
Prednostna naloga zato ni takojšnja vzpostavitev celovitega sistema, temveč oblikovanje okvira, ki ga razumejo vsi zaposleni, ter določitev skupnih pravil, ki ekipam omogočajo izkoriščanje prednosti UI brez ogrožanja podatkov podjetja, kakovosti odločitev ali pravne odgovornosti.
Uspešna uvedba UI v podjetju se ne začne nujno z obsežnim dokumentom politike ali nakupom nove digitalne platforme.
Prvi korak temelji na štirih strateških ukrepih:
1. zaščita ustreznih podatkov,
2. izbira sorazmernih primerov uporabe,
3. organizacija človeškega nadzora,
4. določitev odgovornosti.
Gre za namenoma preprost temelj, ki pa je dovolj trden, da podjetje preide od eksperimentiranja do merljivih poslovnih učinkov.
1. korak: Jasno ločite različne vrste podatkov
Podatki o strankah, finančni, osebni ali strateški podatki: vsi podatki niso primerni za uporabo v katerem koli orodju. Razlog je predvsem v tem, da imajo različne vrste podatkov različno stopnjo občutljivosti. Javno dostopnih podatkov, zgodovine plačil, baze strank ali napovedi denarnih tokov ni mogoče obravnavati na enak način.
Podatke najprej razvrstite v tri kategorije:
- podatki, ki jih je mogoče prosto uporabljati v odobrenih orodjih;
- podatki, ki zahtevajo posebne zaščitne ukrepe, na primer anonimizacijo ali omejen dostop;
- podatki, ki jih ni dovoljeno uporabljati v zunanjih storitvah UI.
Za finančne direktorje, upravljavce kreditnih tveganj in vodje obvladovanja tveganj je takšna razvrstitev prva zaščitna pregrada, ki zagotavlja, da se takojšnji prihranki časa zaradi uporabe UI ne spremenijo v tveganje za zaupnost podatkov ali skladnost poslovanja.
2. korak: Opredelite primere uporabe in področje uporabe
Naj vas privlačen primer uporabe ne zavede: ni nujno, da je najboljše izhodišče za projekt v organizaciji. Uporaba UI mora predvsem odgovarjati na konkretno poslovno potrebo. Priprava poročila, pregled portfelja ali prepoznavanje nenavadnih odstopanj podjetja ne izpostavljajo enakim tveganjem. Njihov vpliv in raven tveganja se razlikujeta.
Uporabo UI jasno in preprosto razdelite v tri skupine:
- uporaba, ki je dovoljena popolnoma samostojno;
- uporaba, ki zahteva nadzor;
- uporaba, ki je dovoljena le s predhodno odobritvijo.
Nato za vsako skupino določite področje uporabe in ga povežite z merljivim kazalnikom, kot so čas obdelave, relevantnost opozoril, stopnja uporabe ali zmanjšanje ročnega dela.
Tak pristop omogoča hitro preverjanje dodane vrednosti projekta, še preden vanj vložite pomembnejše vire.
3. korak: Določite raven avtonomije UI
UI lahko izvaja obsežne analize, zaznava odstopanja in podaja priporočila. Tveganje pa nastane, če UI privzeto ali samodejno postane odločevalec pri vseh odločitvah, tudi najbolj občutljivih.
Preprosto povedano: bolj ko neka odločitev zavezuje organizacijo, jasneje morata biti določena vloga človeške presoje in nadzora. Zavrnitev kreditnega limita, izbira dobavitelja, presoja primera goljufije ali vstop na nov trg so strateške odločitve s finančnimi, poslovnimi in regulativnimi posledicami, ki lahko pomembno vplivajo na organizacijo.
Zato je treba opredeliti vrste odločitev in faze procesov, v katerih človeška presoja, preverjanje in potrjevanje prinašajo največjo dodano vrednost. Cilj ni preverjati vsakega izhoda, temveč strokovno znanje usmeriti tja, kjer bi napaka podjetje lahko stala največ.
4. korak: Določite vloge in odgovornosti
V podjetjih, tako kot pri vsakem skupinskem projektu, velja: če so odgovorni vsi, ni zares odgovoren nihče.
Podatki, IT, poslovne enote, pravna služba in področje skladnosti poslovanja: UI vključuje več funkcij in ekip. Toda skupna odgovornost ne sme pomeniti razpršene odgovornosti. Vsak primer uporabe mora imeti jasno določenega nosilca.
Pri vseh projektih jasno določite (in to redno komunicirajte ekipam):
- kdo odobri testiranje,
- kdo izvaja nadzor,
- kdo sprejme končno odločitev.
Takšna jasna razdelitev odgovornosti pospešuje sprejemanje odločitev in zagotavlja doslednost, hkrati pa preprečuje, da bi projekt obstal zaradi dolgotrajnega usklajevanja in nejasno določenih pristojnosti.
Prav tako je priporočljivo redno pregledovati okvir upravljanja UI, saj se lahko uporabljena orodja, podatki in tveganja sčasoma spremenijo.
Podatki in UI: od eksperimentiranja do poslovnih učinkov
Upravljanje tveganj spremenite v gonilo rasti: prenesite Coface mednarodno raziskavo in spoznajte koncept Open Advantage ter pet ključnih strategij za pospeševanje rasti vašega podjetja.
