Po skoraj dveh desetletjih prekinjenih pogajanj sta Evropska unija in Indija dosegli enega najbolj obsežnih trgovinskih sporazumov zadnjih let. Sporazum odpira trge na obeh straneh, hkrati pa ohranja zaščito za občutljive sektorje. Prednosti se bodo uresničevale postopoma, vendar že zdaj prinašajo konkretne priložnosti za trgovino, storitve in naložbe.
Ključne številke:
- 97%: stopnja odprtosti carinskih tarif na obeh straneh
- 50%: carine, ki jih od leta 2025 ZDA uporabljajo za indijski izvoz, poleg novega ameriško-indijskega sporazuma iz februarja
- 144: število storitvenih podsektorjev, zajetih v sporazumu
Dvajset let čakanja na strateški premik
Po skoraj dvajsetletnih pogajanjih, ki so bila večkrat prekinjena od leta 2007, sta EU in Indija končno dosegli sporazum izjemnega obsega. Dolga leta so pogajanja zastajala zaradi dostopa do avtomobilskega, kmetijskega in mlečnega sektorja. Preboj pa se je zgodil po letu 2022, ko so se pogajanja znova okrepila in se leta 2025 izrazito pospešila.
Pomen sporazuma je velik, saj EU in Indija skupaj ustvarita skoraj četrtino svetovnega BDP ter tretjino mednarodne trgovine. Sporazum ureja in okrepi že zdaj hitro rastoče trgovinske tokove, EU pa je že od leta 2006 najpomembnejša indijska trgovinska partnerica.
Obsežna odprtost trgov v napetem geopolitičnem okolju
Sporazum uvaja izjemno visoko stopnjo liberalizacije. EU bo odpravila ali močno zmanjšala carine na 97 odstotkov indijskih tarifnih postavk, od tega na večino takoj. Indija pa bo postopoma znižala carine na več kot 97 odstotkov evropskih uvozov. Napredek je še posebej opazen na področju storitev, intelektualne lastnine ter izbranih strateških sektorjev, ob ohranjanju zaščite za avtomobilsko industrijo, kmetijstvo in jeklo.
Podpis sporazuma poteka v času izrazito napetih mednarodnih odnosov. Od leta 2025 ZDA obremenjujejo indijski izvoz s petdesetodstotnimi carinami. Indija je izgubila del ugodnosti iz sheme GSP, zato želi stabilnejši, dolgoročni okvir za sodelovanje z EU. Za EU pa je sporazum pomemben del strategije večje avtonomije, razpršitve trgovinskih poti in potrditve načel prostotrgovinskega sodelovanja.
Sporazum predstavlja prelomnico, saj na novo opredeljuje dostop do trgov, krepi ključne dobavne verige ter ustvarja stabilnejši okvir za blažitev geopolitičnih pretresov.
Markus Kuger, Coface ekonomist za Nemčijo.
Ambiciozen sporazum, ki pa ne odpravlja vseh tveganj
Čeprav sporazum odpira številne priložnosti, ostajajo prisotna strukturalna in tržna tveganja, ki lahko omilijo učinke sporazuma.
Gospodarska in sektorska tveganja
V avtomobilskem sektorju bo znižanje indijskih carin s sedanjih sedemdeset do sto deset odstotkov na približno deset odstotkov vsekakor olajšalo dostop evropskih proizvajalcev. Toda to samo po sebi ne bo premagalo strukturnih ovir: prevlade dvokolesnikov, nizke stopnje lastništva avtomobilov, močne koncentracije domačih proizvajalcev in kvot, ki omejujejo uvoz evropskih vozil na dvestopetdeset tisoč vozil letno.
V sektorjih jekla in kemikalij bodo indijski proizvajalci še naprej podvrženi zelo strogim evropskim standardom, med drugim mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah. Ti lahko pomenijo znatne dodatne stroške, tudi več kot dvesto evrov na tono. EU sicer načrtuje finančno podporo Indiji pri razogljičenju, a ta ne bo povsem izravnala dodatnih bremen.
Tveganja, povezana z globalnim povpraševanjem
V tekstilnem in oblačilnem sektorju lahko koristi prostega dostopa do evropskega trga omejita šibko povpraševanje v EU ter konkurenca držav, ki ohranijo preferencialni dostop do leta 2029, zlasti Bangladeš.
Politična in izvedbena tveganja
Primer sporazuma EU–Mercosur, ki kljub političnemu soglasju še vedno ni ratificiran, kaže, da podpis ne zagotavlja izvedbe. Čeprav EU–Indija ne vključuje najbolj občutljivih kmetijskih proizvodov, politična tveganja ostajajo. Na indijski strani je tveganje nižje, a vzporedni ukrepi, kot so poslovna vizuma, so odvisni od držav članic, kar lahko povzroči zamude.
Časovna tveganja
Učinki sporazuma so v veliki meri odvisni od hitrosti izvajanja, saj bodo v več sektorjih carinske stopnje zniževane postopoma v obdobju petih do sedmih let, v nekaterih primerih še dlje. To lahko povzroči razočaranje med evropskimi podjetji, ki bodo koristi občutile šele na daljši rok, medtem ko bodo določene regulativne obveznosti začele veljati takoj.
