Geopolitične napetosti se stopnjujejo. Kakšne so posledice za mednarodno gospodarstvo in globalno stabilnost? Na konferenci Coface o državnih tveganjih so štirje strokovnjaki predstavili svoj pogled na geostrateška rivalstva, ki vplivajo na svetovno trgovino.
'Prihodnost je vrata, preteklost pa ključ,' je zapisal Victor Hugo. Tudi nedavni dogodki nam lahko pomagajo razumeti sedanjost in nakazati, kam nas vodi prihodnost. Nekateri dogodki iz leta 2025 sodijo prav v to kategorijo. 'Takoj po fazi drill, baby, drill je ponižanje, ki sta ga februarja lani ameriški predsednik Donald Trump in njegov podpredsednik javno prizadejala ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu v Ovalni pisarni, zame predstavljalo zelo brutalen prikaz načina, kako je administracija nameravala voditi svojo politiko,' pravi Thomas Gomart, direktor Francoskega inštituta za mednarodne odnose IFRI. 'V tem dogodku sem videl tudi ideološko približevanje med Belo hišo in Kremljem glede ukrajinskega konflikta.'
Nekaj tednov pozneje je bil dan Liberation Day, ko je ameriški predsednik napovedal prvi val obsežnih carinskih dvigov, še en prikaz nove metode izvrševanja oblasti: 'Trump začne z veliko bolj skrajnimi ukrepi, kot se pričakuje, nato pa deloma popusti. Tako je nastal akronim TACO – Trump Always Chickens Out', pojasnjuje Andrew Bishop, višji partner in vodja političnih raziskav pri Signumu.
Ali je evropska rešitev v tesnejših odnosih s Kitajsko?
Agatha Kratz, partnerica v skupini Rhodium, opozarja na dve pomembni letošnji datumski točki: četrti april in deveti oktober 2025. 'Oba dneva sta povezana z uvedbo novih kitajskih ukrepov za nadzor izvoza kritičnih mineralov. Ker si Kitajska krepi nadzor nad ključnimi viri, pridobiva ne le večjo suverenost, ampak tudi diplomatsko moč: zmožnost drugih držav, da izvajajo pritisk, se avtomatično zmanjšuje.'
Cikel kritičnih kovin
Poskusi priključitve Grenlandije ter uvajanje tako imenovane Donroe doktrine [1] na ameriški strani, naraščajoč vojaški pritisk na Tajvan ter ponovno poudarjene jedrske ambicije na kitajski strani so se v začetku leta 2026 že prevesili v konkretne ukrepe, ki premešavajo geopolitične karte.
Tania Sollogoub, vodja raziskav na področju državnih tveganj in globalne geopolitike pri skupini Crédit Agricole, govori o 'geopolitiki virov'. 'V zgodovini nikoli ni bilo hegemonnega obdobja, ki ne bi bilo tesno povezano z enim ali dvema strateškima materialoma. Danes smo vstopili v cikel kritičnih kovin, ki so za države ključnega, skoraj eksistenčnega pomena.'
Po besedah Sollogoub so strahovi pred pomanjkanjem dosegli vrhunec. Države kopičijo zaloge, sklepajo selektivna partnerstva po posameznih surovinah ter preoblikujejo dobavne verige. Medtem ko so pomorske poti vse bolj tvegane, se vzpostavljajo nove kopenske infrastrukture, izraz corridor pa znova prihaja v ospredje.
Doba "realizma"
V tem kontekstu se seveda lahko pojavijo gospodarske priložnosti – denimo okrepljeno trgovinsko sodelovanje med Savdsko Arabijo in Brazilijo ali med Združenimi arabskimi emirati in Indijo.
A kljub temu je stopnjevanje rivalstev predvsem vir negotovosti tako za vlade kot tudi za podjetja. 'Podjetja so se zavedla, da so tveganja, zlasti geopolitična, postala nova realnost,' opozarja Sollogoub. Ena ključnih nalog danes je razumevanje, po katerih kanalih se občutljivi dogodki prenašajo v gospodarstvo.
Gomart dodaja: 'Presenetljivo je, kako si podjetja prizadevajo izogniti se geopolitičnim tveganjem in kljub vsemu obdržati poslovanje – a do določene točke.' Da bi to mejo določili, so organizacije prešle iz enostavnega pristopa sprejemam/odklanjam tveganje k bolj realističnemu pristopu, pri katerem oblikujejo več scenarijev z različnimi akcijskimi načrti. Po besedah Sollogoub smo vstopili v dobo realgeopolitike, ki prinaša tudi nevarnost: podjetja se lahko začnejo razhajati s politiko lastnih držav.
Doba, v katero vstopa Stara celina, se ne zdi takšna, da bi vanjo vstopala iz položaja moči. Z izbruhom vojne v Ukrajini je namreč izgubila eno redkih svojih primerjalnih prednosti – stabilnost – zato je trenutno oslabljena tako zaradi izrazite politične razdrobljenosti med svojimi državami članicami kot zaradi nedavnega razpokanja transatlantskega zavezništva.
Thomas Gomart pa poudarja, da gospodarsko odprt svet zahteva, da velike sile spoštujejo vsaj minimalen nabor pravil, in verjame, da ima Evropa v tem pogledu 'verjetno nekaj političnega manevrskega prostora'. Kljub temu bo, ujeta med Združene države in Kitajsko, imela veliko dela, če bo želela, da se njen glas sliši in da bo lahko branila svoje interese.
Bipolarno upravljanje moči v ZDA
Včasih je težko analizirati in predvideti odločitve ameriških zveznih oblasti, deloma zato, ker ne sledijo enaki logiki – odvisno od tega, kdo jih sprejema! 'V Združenih državah sobivata dve viziji: ena Donalda J. Trumpa in druga njegove administracije,' pojasnjuje Andrew Bishop, višji partner in globalni vodja političnih raziskav pri Signumu.
To stališče deli tudi Agatha Kratz, partnerica v skupini Rhodium. 'Ta druga ima na primer pravo "kitajsko strategijo" (željo po odpravi vseh zunanjih vplivov na ameriški celini, ponovni vzpostavitvi ključnih dobavnih verig na celini, pridobivanju strateških surovin, izkopanih tam itd.), česar prva – ki ima zelo transakcijski pristop – nima,' pojasnjuje.
Po mnenju Andrewa Bishopa je glavna obsesija ameriškega predsednika želja, da bi 'pustil zapuščino v zgodovinskih učbenikih', kar bi lahko pojasnilo 'pomanjkanje doslednosti pri sprejetih odločitvah' – kar denimo ponazarjata želja po vlogi mirovnega posrednika med Rusijo in Ukrajino ter intervencionistično ravnanje v Venezueli.
Nasprotno pa se vedenje Trumpove administracije, ki jo vodijo osebnosti, kot sta podpredsednik J.D. Vance in državni sekretar Marco Rubio, kaže bolj pregledno. 'Strategija administracije temelji na popolnem umiku ameriške prisotnosti iz sveta in oblikovanju bloka zaveznikov – med katere sodi tudi Evropa – proti Kitajski,' pravi Andrew Bishop.
Zbliževanje Evrope in Kitajske: več koristi ali tveganj?
Pariz, Berlin, Madrid, London… Obiski evropskih voditeljev na Kitajskem so vse pogostejši ali pa se šele pripravljajo. Ker je čezatlantsko zavezništvo zaradi Trumpove administracije pod pritiskom – zaradi znatnega zvišanja carin in ponavljajočih se kritik na račun Stare celine – se lahko možnost približevanja pekinškemu režimu zdi privlačna.
To še toliko bolj, ker obe sili delita nekatere pomembne izzive in prednostne naloge, kot sta “demografsko staranje in energetska tranzicija v nizkoogljični model”, opozarja Thomas Gomart, direktor pri IFRI. Vendar pa številni strokovnjaki menijo, da nikakor ni gotovo, da bi bilo takšno približevanje za Evropo resnično koristno. “Kitajska nima veliko ponuditi,” pravi Agatha Kratz, partnerica v Rhodium Group, ki verjame, da tveganja močno presegajo priložnosti.
Strokovnjakinja izpostavlja počasno rast kitajskega gospodarstva, ki je precej pod ravnjo, izraženo v uradnih statističnih podatkih; manj obetavne trgovinske možnosti, kar potrjuje 44‑odstotni medletni upad nemškega izvoza avtomobilov na Kitajsko v letu 2025; zniževanje marž lokalnih podjetij, med drugim zaradi velike presežne proizvodne zmogljivosti; ter manjši manevrski prostor za multinacionalke, ki delujejo v državi. Andrew Bishop gre še dlje. “Kitajska ni le gospodarska grožnja Evropi. Je tudi država, ki trenutno omogoča Rusiji, da nadaljuje vojno v Ukrajini. Kaj pa, če želi Peking, da bi Moskva izšla iz konflikta kot zmagovalka? Kitajska predstavlja tudi fizično grožnjo Evropi.”
Zaradi tega so evropski voditelji prisiljeni v pravo politično ravnotežje. “Stabilizacija odnosov s Pekingom je ključnega pomena. Toda paziti moramo, da ne bi preveč igrali na kitajsko karto,” opozarja Agatha Kratz.
Grožnje ameriški demokraciji?
Seznam udarcev ameriški demokraciji se skoraj vsak teden daljša: razgradnja nadzornih mehanizmov, zlasti sodnih; ponavljajoče se kritike medijev in uporaba izraza »lažne novice«; zapiranje zveznih agencij, ki delujejo na področjih okolja, javnega zdravja, raznolikosti in vključenosti; spremembe volilnih okrožij, zasnovane tako, da koristijo Republikanski stranki.
Da ne omenjamo protestnikov, ki so jih v sumljivih okoliščinah ubili uslužbenci imigracijske policije. Odkar se je Donald J. Trump januarja 2025 vrnil v Belo hišo, so temelji demokracije resno na preizkušnji. »Na tem področju je vsekakor prišlo do nedvoumne spremembe smeri,« priznava Thomas Gomart. Do te mere, da bi to lahko pomenilo prehod – prej ali slej – v bolj avtoritaren režim?
Geopolitični strokovnjak pomirja. Za razliko od drugih držav, kot je Rusija, imajo »Združene države sistem delitve oblasti, civilna družba pa se mobilizira...« Tudi bližajoče se ključne volitve, zlasti vmesne volitve 3. novembra, predstavljajo resnično priložnost, da zvezna vlada te nepravilnosti »popravi«, meni Thomas Gomart.
[1] Izhaja iz znamenite Monroejeve doktrine, prilagojene v kontekstu administracije Donalda Trumpa.
