Kovine

Leto 2026 je del dolgoročnega trenda zaostrovanja temeljnih gospodarskih razmerij na svetovnih trgih kovin. Po eni strani svetovno povpraševanje še naprej spodbuja strukturna rast na področju energetske tranzicije in digitalnih tehnologij (elektrifikacija, umetna inteligenca, podatkovni centri itd.). Po drugi strani pa rast ponudbe omejujejo izčrpavanje obstoječih nahajališč, daljši razvojni časi za nove rudnike in koncentracija predelovalnih zmogljivosti v nekaj državah, medtem ko geopolitični dejavniki vse bolj določajo pogoje dostopa do strateških virov.

Zato se pričakuje, da se bodo cene večine industrijskih kovin (aluminija, bakra, cinka, svinca, niklja in kositra) v letu 2026 še naprej dvigovale. Medtem ko se je referenčni indeks LME v prvi polovici leta v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal za 35 %, se pričakuje, da se bo ta dinamika nadaljevala tudi v preostanku leta, predvsem zaradi bakra in aluminija. Nasprotno pa naj bi cene jekla in železove rude ostale nespremenjene.

Pričakuje se, da se bo prestrukturiranje globalnih vrednostnih verig, ki je že v teku, nadaljevalo. V Evropi upad proizvodnje v predelovalni industriji vpliva na energetsko intenzivne sektorje, začenši s kovinsko industrijo. Hkrati si države Zaliva prizadevajo razviti svoje rudarske in metalurške sektorje, da bi okrepile svojo gospodarsko diverzifikacijo, ter skušajo izkoristiti priložnosti, ki izhajajo iz upada proizvodnih zmogljivosti v Evropi. Vendar ta načrt ovira blokada Hormuzske ožine, ki je neposredna posledica vojne na Bližnjem vzhodu.

Recikliranje, ki je za regije brez rudnih virov vprašanje suverenosti, pomaga zagotoviti zanesljivo oskrbo s kovinami. Kljub svojemu pomenu za nekatere kovine, kot je aluminij, porast svetovnega povpraševanja še vedno presega razpoložljive količine recikliranih surovin, kar omejuje njegovo zmožnost, da izravna strukturne omejitve ponudbe.

Globalna presežna zmogljivost v jeklarstvu prispeva k razdrobljenosti trgovine

Zaradi naraščajočih svetovnih presežkov v proizvodnji jekla – ocenjenih na približno 640 milijonov ton – ob hkrati zmanjšanem povpraševanju države krepijo ukrepe za zaščito svojih jeklarskih industrij. Sama Kitajska predstavlja skoraj polovico te presežne zmogljivosti (305 milijonov ton), vendar bi jo do leta 2028 lahko povečala za količino, ki ustreza zmogljivosti Italije – Italija je namreč drugi največji proizvajalec v Evropski uniji (EU). Neto učinek pa bo odvisen od dejansko izvedenih zaprtij, s katerimi se bo to izravnalo, ter od narave zmogljivosti, ki bodo umaknjene iz obratovanja, saj so pretekle izkušnje pokazale, da je bila del razgradnih zmogljivosti že delno ali popolnoma neaktivna. Medtem ko domače povpraševanje še naprej ovira trenutna kriza v gradbenem sektorju, se je kitajski izvoz med letoma 2020 in 2025 povečal za več kot 150 %, zlasti v jugovzhodno Azijo, Afriko in na Bližnji vzhod.

Pričakuje se, da se bo ta trend nadaljeval, saj predvideno okrevanje svetovnega povpraševanja, ki se bo začelo leta 2026, ne bo zadostovalo za absorpcijo presežnih proizvodnih zmogljivosti, zaradi česar bo splošna stopnja izkoriščenosti zmogljivosti ostala pod 75 %. Zato države krepijo ciljno usmerjene ukrepe (protidampinške dajatve), predvsem proti Kitajski, vse pogosteje pa uvajajo tudi širše ukrepe za učinkovitejše preprečevanje strategij izogibanja, pri čemer združujejo tarifne in netarifne ovire, kot je na primer evropski mehanizem trga z ogljikovimi emisijami.

Zato sta EU in Združene države – dva največja uvoznika jekla na svetu – nedavno zaostrili svoje trgovinske ukrepe, s čimer tvegata motnje v regionalnih vrednostnih verigah. Washington je carine na jeklo povišal s 25 % na 50 %, medtem ko je Bruselj pravkar prepolovil svojo kvoto za brezcarinski uvoz (18,3 milijona ton), ki bo začela veljati julija 2026, hkrati pa je povišal carino, ki se uporablja za uvoz, ki presega to kvoto, na 50 %. Ker je evropska odločitev še preveč sveža, se v statistikah še ne odraža. Nasprotno pa so Združene države zabeležile strm upad uvoza (približno –40 % v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta v prvem četrtletju leta 2026), medtem ko se je proizvodnja v istem obdobju povečala za 7,5 %. Tudi Kanada, Indija in Združeno kraljestvo so poostrile svoje carinske ukrepe.

Zaprtje evropskih in severnoameriških trgov pospešuje regionalizacijo trgovine, pri čemer Kitajska svojo presežno proizvodnjo preusmerja v gospodarstva držav ASEAN ter, v manjšem obsegu, na Bližnji vzhod, v Afriko in Južno Ameriko. Čeprav ta trend vpliva predvsem na Kitajsko, prizadene tudi nekatere obrobne partnerice, kot sta Združeno kraljestvo in Turčija, ki v EU izvažata 76 % oziroma 42 % svojega jekla, a sta pravkar izgubili 43 % oziroma 27 % svojih kvot. Razdrobljenost prispeva k razlikam v cenah jekla na različnih trgih. Medtem ko so se cene v Evropi in še bolj v Združenih državah Amerike od leta 2025 zvišale, ostajajo v preostalem svetu relativno nizke. Te razlike bodo verjetno ostale, če sodimo po cenah, ki se napovedujejo na terminskih trgih.

Kovine, povezane z energetsko tranzicijo, se soočajo z ovirami

Pričakuje se, da bo naraščajoče povpraševanje po rudninah, ki se uporabljajo v energetski tranziciji in digitalnih tehnologijah, ostalo močno. Elektrifikacija avtomobilov, širitev obnovljivih virov energije (vetrna, sončna energija in shranjevanje energije) ter širjenje podatkovnih centrov predstavljajo možnosti za rast povpraševanja po kritičnih rudninah (bakru, aluminiju, kobaltu itd.).

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) se bo povpraševanje po strateških rudninah do leta 2030 povečalo za dva- do trikrat, odvisno od upoštevanih scenarijev za emisije toplogrednih plinov (TGP), pri čemer bo glavni dejavnik povpraševanje, povezano s tehnologijami energetske tranzicije. Pričakuje se, da bo svetovno povpraševanje po bakru do konca tega desetletja naraslo za 40 %. Enako velja za litij, saj bi se trikratno povečanje povpraševanja nanašalo izključno na uporabe, povezane z energetsko tranzicijo.

Trenutno ima Kitajska jasno prednost pri zagotavljanju svojih zalog, zlasti prečiščenih kovin. Država je vodilna proizvajalka glavnih industrijskih kovin ter ključnih elementov, kot so redke zemlje. Na primer, Kitajska prispeva skoraj dve tretjini svetovne proizvodnje prečiščenega litija, polovico prečiščenega bakra in več kot 80 % redkih zemelj.

Rudarska in kovinska industrija se bo srednjeročno soočila s pomanjkanjem zalog rudnin

V zadnjih dveh desetletjih je bilo le malo večjih odkritij bakra, medtem ko so se stroški raziskovanja strmo povečali, in sicer z 91 USD/tono leta 2011 na 802 USD/tono leta 2020. Rudarska podjetja srednjeročno ne bodo sposobna zadostiti hitri rasti povpraševanja. Zmožnost rudarskih podjetij, da nadomestijo rudnike v obratovanju, ovira tudi dolgotrajen časovni načrt za začetek proizvodnje, saj je povprečni čas do začetka proizvodnje za rudnike, ki bodo začeli obratovati med letoma 2020 in 2023, 18 let – kar je 40-odstotno povečanje v primerjavi z obdobjem 20 let.

Te procese dodatno podaljšujejo lokalna družbeno-politična vprašanja, kot so okoljske skrbi, avtohtone skupnosti in nacionalizacija virov, pa tudi naraščajoči proizvodni stroški zaradi vse večje tehnične zapletenosti rudnih nahajališč, ki se izkoriščajo. Naložbe v projekte na že izkoriščenih območjih in prevzemi ostajajo prednostna naloga, vendar pa za raziskovalne projekte in projekte na novih lokacijah primanjkuje naložb, kar bi lahko povzročilo primanjkljaj ponudbe na številnih trgih surovin.

Rudarska podjetja morajo pospešiti svojo rast in hkrati ohraniti visoko stopnjo dobičkonosnosti. Zaradi zaostrenih pogojev financiranja in makroekonomskega okolja je pridobivanje sredstev vse težje. Tržne vrednosti se vedno bolj razlikujejo, pogosto zaradi portfeljev, usmerjenih v ponudbo rudnin, ki so ključne za energetsko tranzicijo. To podjetja spodbuja k prestrukturiranju svojih portfeljev. Zato pričakujemo povečanje števila združitev in prevzemov, namenjenih ponovni usmeritvi v rudnine, ki so bistvene za energetsko tranzicijo. Glede na ugodne obete za povpraševanje po bakru se pričakuje nadaljnja konsolidacija bakrenih sredstev. To potrjuje tudi 3-milijardni prevzem podjetja Filo Corp. v Argentini s strani družb BHP in Lundin Mining leta 2024, ki je sledil propadu pogajanj družbe BHP za prevzem podjetja Anglo American. Rudarska podjetja se prav tako znebujejo nekaterih nestrateških ali hitro rastočih sredstev, kot so kovine iz skupine platine (PGM).

Napoved za ključne kovine v letu 2026

Jeklo – Pričakujemo, da se bo proizvodnja jekla v letu 2026 povečala za približno 1 % v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta (v primerjavi z 2-odstotnim padcem v letu 2025), kar bodo spodbudile tako hitro rastoče gospodarstva jugovzhodne Azije kot tudi razvita gospodarstva. Vendar naj bi proizvodnja rasla počasneje kot zmogljivosti, kar bo zmanjšalo stopnje izkoriščenosti zmogljivosti – vse to pa ob pričakovanju, da bo oživitev povpraševanja po dveh letih upadanja minimalna. Pričakuje se, da bodo vztrajne presežne zmogljivosti, predvsem v Aziji, na eni strani, ter povečanje protekcionističnih ukrepov, ki dajejo prednost domači proizvodnji, na drugi strani, ohranile razlike v cenah jekla med regijami: v Aziji bodo cene padale in bodo v povprečju znašale okoli 500 USD/tono za leto, v Evropi (700 USD/tono) in Severni Ameriki (1.150 USD/tono) pa bodo naraščale.

Aluminij – Pričakuje se, da se bo svetovna proizvodnja aluminija v letu 2026 v primerjavi z letom prej rahlo zmanjšala za približno 0,5 %, saj bodo države proizvajalke iz Zaliva ohromljene zaradi blokade Hormuzske ožine. Čeprav države članice Sveta za sodelovanje v Zalivu prispevajo le okoli 8 % svetovne proizvodnje, predstavljajo skoraj 20 % izvoza, zlasti v Japonsko (28 % uvoza), Združene države Amerike (22 %) in EU (20 %), kar povzroča znatne motnje v dobavnih verigah navzdolnjih industrij (avtomobilska, gradbena, elektroenergetska, embalažna itd.). Nadomestne zmogljivosti so omejene, saj Kitajska (60 % svetovne proizvodnje) že deluje blizu svoje zgornje meje 45 milijonov ton na leto. Hkrati se pričakuje, da bo povpraševanje naraslo za 1,5 % v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta, kar bo poganjala energetska tranzicija – zlasti elektrifikacija vozil, kjer aluminij služi kot lažja alternativa jeklu – ter embalažna industrija, kjer ta kovina v okviru prizadevanj za trajnost nadomešča tradicionalne materiale. Zato napovedujemo, da se bo cena v letu 2026 v primerjavi z letom prej povečala za približno 20–25 %, pri čemer bo v povprečju za celo leto dosegla vrhunec pri vrednosti malo pod 3.500 USD/tono.

Baker – Kljub zastoju rudarske proizvodnje, ki jo ovirajo izzivi v več glavnih državah proizvajalkah (Čile, Indonezija, Demokratična republika Kongo), naj bi proizvodnja prečiščenega bakra v letu 2026 v primerjavi z letom prej zrasla za približno 1,5 %, kar bo posledica naraščajočih količin predelanega odpadnega materiala, predvsem na Kitajskem. Hkrati naj bi povpraševanje naraslo za 2 % v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta, kar bo strukturno podprla elektrifikacija. Kljub presežku na trgu – čeprav se ta zmanjšuje – napetosti na strani ponudbe ostajajo zaradi povečevanja strateških zalog ZDA, ki jih spodbujajo pričakovanja višjih carin na prečiščeni baker. Med januarjem 2025 in junijem 2026 so Združene države Amerike skoraj podvojile mesečni uvoz in nakopičile 1,2 milijona ton bakra. Takšno ravnanje prispeva k ohranjanju visokih cen, zato za leto 2026 predvidevamo povprečno ceno okoli 13.900 USD/tono, kar predstavlja 40-odstotno letno povečanje.

Nikelj – Pričakuje se, da se bo svetovna proizvodnja prečiščenega niklja v letu 2026 zmanjšala za 3 % v primerjavi z letom prej, kar je posledica restriktivne politike Indonezije, saj ta država prispeva 60 % proizvodnje. Da bi zmanjšala prekomerno proizvodnjo in podprla cene, je Džakarta kvote za izkopavanje rude v letu 2026 zmanjšala na 270 milijonov ton, kar je manj kot 380 milijonov ton leto prej. K temu se dodaja še tveganje pomanjkanja žveplove kisline – ki je bistvena za proizvodnjo niklja za baterije – zaradi motenj na Bližnjem vzhodu in začasne ustavitve kitajskega izvoza. Povpraševanje naj bi se v primerjavi z lanskim letom povečalo za skoraj 5 %, kar bo posledica naraščajočih potreb po baterijah, čeprav to ne bo v celoti pokrilo presežka ponudbe, ki je v veliki meri še vedno posledica širitve kitajske prisotnosti na arhipelagu v zadnjih letih. Kitajska kot vodilni uvoznik indonezijskega niklja izkorišča relativno nizke cene, ki so posledica prekomerne proizvodnje njenih lokalnih podjetij. Cene niklja naj bi zato v letu 2026 ostale na povprečni ravni 17.500 USD/tono, kar je nekoliko višje od ravni, zabeležene v preteklem letu.